Lukaszewski: Via Crucis

Via Crucis Pawela Lukaszewskega nam predstavlja redek pojav v svetu sodobne glasbe: molitveno, namerno versko novo delo katoliške glasbe, prežeto s pomenom in številnimi plastmi simbolike. Ker sem bil priča spretni živi izvedbi dela, se bo ta kritika osredotočila ne le na nedavni posnetek zbora Polyphony, temveč tudi na uporabnost skladbe v živi izvedbi.
Najprej novi posnetek Hyperion/Polyphony. Za prvih nekaj poslušanj poslušalcu priporočam, naj ima knjižico zgoščenke pri roki. Lukaszewskega delo je tesno povezano z besedilom postaj, zato lahko spremno besedilo vidimo ne le kot pomoč pri poslušanju, temveč kot povabilo k premišljevanju in molitvi. Predvsem pa je to funkcionalna izvedba križevega pota.
Od začetka je treba imeti v mislih, da Lukaszewski kot predstavitev različnih dogodkov in likov pasijonske zgodbe uporablja ne le melodične primere, temveč tudi različne oblike tonalnosti. Začetek vsake nove postaje na primer najprej napove udarjajoči motiv v orkestru, ki mu sledi polna zborovska deklamacija. Molitev „Adoramus“ nato vedno nastopi v pomirjujoči in starodavno zveneči priredbi. Na tej točki so predstavljeni posamezni liki in evangeljska besedila, povezana s postajo. Medtem ko je pripoved govorjena, so nastopi Pilata, besede posameznega evangelista ali kasneje Simeona izraženi v lepih tenorskih in kontratenorskih solih. Nastopi opazovalcev ali občestva so ponavadi razdrobljeni in zmedeni, kar zelo učinkovito predstavlja teološko idejo o izgubljeni ovci. Nasprotno pa vedno, ko govori Jezus, to poteka prek lirskega baritonskega sola, ki ga vedno podpira konsonančna harmonska podlaga. Ob koncu vsake postaje se molitev „miserere“ tiho poje v pomirjujoči, a vznemirljivi tonalni priredbi za štiriglasni zbor. Na tej točki sledi tihi in vznemirljivi „premikalni“ odsek, v katerem prevladujejo pihala in ki melodično gibanje postavi nasproti disonančnemu burdonu, ko Kristus odide na naslednjo postajo.
Lukaszewski zelo učinkovito meša melodične in harmonske vodilne motive s posebnimi glasbenimi dogodki ter s spremembo sloga poudarja posamezne teološke točke. Kristusovi zadnji trenutki na križu so na primer tihi, a skrajno pretresljivi in slikajo zgroženo podobo bogomora. Ko pa Jezus izdihne, so besede „Consummatum Est“ sprejete s presenetljivim gibanjem in barvo v glasbi, kar ne poudarja konca, temveč začetek. Pozneje, pred postajo, na kateri Kristusa položijo v grob, je udarjajoči motiv, ki napoveduje vsako postajo, podan v mehkih, zadušenih tonih.
Lukaszewski svoji skladbi doda zadnjo postajo, to je vstajenje. Glasbeni učinek je tu sprva impresionističen: počasi odlaga zrnatost prejšnjih glasbenih trkov in se izrisuje v sklepnem veličastnem vzkliku v C-duru, tradicionalnem vstajenjskem akordu v poljski vstajenjski maši.
Imel sem posebno veselje, da sem videl svoje prijatelje iz zbora Szczecin Polytechnic University Choir, ki so v svojem mestu uprizorili krstno izvedbo tega dela pod vodstvom svojega mladega, a nadarjenega dirigenta Szymona Wyrzykowskega. V katedrali v Szczecinu sem z navdušenjem slišal, kako dobro delo leži v okvirih takšnega prostora brez dodatnega ojačanja za solista.
Zbor – spretna skupina, sestavljena iz univerzitetnih študentov in članov skupnosti – je odlično opravil delo, ki ga je težko izvesti. Zanimalo me je, kako se bodo različni deli skladbe zaznavali v tako glasnem in odmevnem prostoru. Trenutek Kristusove smrti, z jezivim brenčanjem in tiho zaigranimi okarinami, je bil še posebej mučen. Pozneje je veličastni finale dobesedno stresel cerkev do temeljev, vzkliki „Christus Vincit“ pa so bili okrepljeni z ganljivim in ognjevitim orgelskim pisanjem.
Najpomembneje pa je, da je ta izvedba dokazala, da lahko skupnost tudi z zmernimi glasbenimi sredstvi organizira in izvede kakovostno novo delo religiozne glasbe. Čeprav nič ne more nadomestiti velikih klasičnih velikonočnih premišljevanj, je Lukaszewskega Via Crucis sveto delo za naš čas. Občinstvo, sestavljeno iz ljudi iz vseh delov skupnosti, je delo sprejelo tako molitveno kot z velikim navdušenjem. Pred podelitvijo končnega blagoslova je očitno ganjeni nadškof zahteval ponovitev vstajenjskega zaporedja.
To je delo, ki me je temeljito presenetilo, hkrati pa je postalo pomemben del moje postne duhovnosti. Je zahtevno delo, ki temeljito odraža tragedijo, kakršna sta bila trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vendar so zadnji trenutki dela zmagoslavni in poslušalcu vlivajo veselje in upanje. Zato verjamem, da bi morale župnije z večjimi glasbenimi sredstvi hrepeneti po njegovi izvedbi, v korist, katehezo in izgradnjo

Mark Nowakowski