Lukaszewski: Via Crucis

Hyperion je pravkar izdal ploščo, ki jo imam za drugo Łukaszewskijevo ploščo te založbe. Via Crucis (Križev pot) je Łukaszewski skomponiral v letih 1999–2000 v Varšavi. Zasedba Via Crucis obsega kontratenorista (evangelist), tenorista (Pilat, Simon, evangelist), baritonista (Jezus), pripovedovalca, mešani zbor SATB in orkester. V tej izvedbi nastopajo: 3 solisti, 1 govorec, 28-članski zbor, orkester pa sestavljajo 1 flavtist, 1 oboist, 1 klarinetist, 1 fagotist, 4 rogovi, 3 pozavne, 1 tuba, 5-članska skupina tolkal, 12 violin, 4 viole, 3 violončeli, 2 kontrabasa in orgle.

Tržna besedila Łukaszewskijev Via Crucis opisujejo kot „delo, ki je usojeno, da postane moderna klasika po vzoru Tavernerjevega ‚The Veil of the Temple‘ ali Pärtovega ‚St John Passion‘“. Slišal sem Tavernerjevo in Pärtovo partituro, čeprav sem še posebej dobro seznanjen z Lisztovo različico Via Crucis za solistične glasove, zbor in orgle (ali klavir), S53 (1876–78)A.

Via Crucis je izjemno pobožno rimskokatoliško delo, ki opisuje Kristusove zadnje ure, osredinjene na njegovo grozljivo pot z nošenjem križa. Via Crucis (ali Via Dolorosa) označuje del ceste med trdnjavo Antonia in goro Kalvarijo (ali Golgoto). To je pot, po kateri je moral Jezus Kristus, upogibajoč se pod težo križa, h križanju na Kalvariji. Zasnova partiture je razdelitev na štirinajst postaj križevega pota, ki predstavljajo Kristusovo trpljenje. Katoliške cerkve imajo običajno slike ali prizore teh dogodkov ob notranjih stenah ladje, navadno sedem na vsaki strani. Pobožna skupina se obredno giblje po ladji in se ponavljajoče ustavlja ob vsaki postaji za premišljevanje, molitve in petje. Ta pobožnost se običajno opravlja v postnem času, predvsem na veliki petek in tudi ob postnih petkih.

Zaradi skromne uporabe sredstev in omejene rabe v cerkvenem koledarju je Via Crucis pravzaprav sveto delo za zahtevnega poslušalca, ki naj se izvaja med postom. Kljub temu se lahko Łukaszewskijev Via Crucis izkaže za mojstrovino enaindvajsetega stoletja.

Ta Hyperionova različica Łukaszewskijevega Via Crucis ponuja petnajst postaj križevega pota, torej eno več kot običajnih štirinajst. To je izraz novejše uvedbe „Groba in vstajenja“ kot sklepne petnajste postaje v Rimskokatoliški cerkvi. Za Via Crucis je Łukaszewski, kot je tradicionalno, uporabil latinska, predvsem svetopisemska besedila iz knjig Lukea, Izaije, Mateja, Janeza in Marka, in če se ne motim, tudi verze iz veroizpovedi Katoliške cerkve. Łukaszewskijev Via Crucis se zaključi s Christus Vincit, odsekom, ki traja manj kot minuto.

Pred vsako od petnajstih postaj Łukaszewskega trije moški glasovi zapojejo kratek, svečan in strog tridelni refren, ki mu sledi ganljivo lepa, razmišljujoča prošnja Adoramus te (Molimo te). V jedru vsake postaje je odsek pripovedi za tri solistične glasove različnih razponov, s popolnoma različno instrumentalno barvo. Kristusovo vlogo ima baritonist ob spremljavi altovske flavte, evangelista kontratenorist z basovskim klarinetom, Pilatovo vlogo tenorist, ki ga dopolnjuje kontrafagot, pomembna pa je tudi vloga govorca.

Ob koncu vsake postaje sledi Qui passus es pro nobis (Ti, ki si trpel za nas) za ženske glasove in nizka godala. Tempo in dinamika zapisa se spreminjata od postaje do postaje, moč in teža pa se postopoma stopnjujeta od prve do zadnje pobožnosti. Med postajami je prehodni odsek za pihala in godala, zasnovan na poljski melodiji. Prehodi so po Łukaszewskem mišljeni kot „funkcija ponastavitve“ in imajo podoben namen kot odseki Promenade v Mussorgskega Pictures at an Exhibition.

Kristusovo vlogo poje baritonist Andrew Foster-Williams z mehko in žametno barvo glasu. Kontratenorist Iestyn Davies kot evangelist svoji vlogi daje obvladano in mladostno noto. Kot Pilat tenorist Allan Clayton nastopa z velikimi zaslugami, z gladkim tonom in vtisljivo izgovorjavo. Izbira Rogerja Allama za govorca je navdahnjena. Njegova izgovorjava je živo jasna, v pripoved pa samozavestno vnaša skrivnosten, pogosto srhljiv občutek slutnje.

Vokalna skupina Polyphony izkazuje brezhibno ubranost. Brez težav preide od nežne, meditativne lepote do močne dramatične intenzivnosti, pri tem pa nikoli ne izgubi izpred oči skrajno pobožne narave svetih besedil. To je prefinjena in občutljiva igra odličnega Britten Sinfonia, ki nudi najboljšo podporo. Odločno vodstvo Stephena Laytona zagotavlja neopazno zlitje solistov, zbora in orkestra.

Posneto leta 2008 v koncertni dvorani West Road v Cambridgeu, z kristalno jasnim in uravnoteženim zvokom Hyperionovih tonskih mojstrov. Esej Meuriga Bowna v knjižici je prvovrsten, prav tako celotna predstavitev založbe Hyperion. Še posebej so mi bile všeč čudovite ilustracije Jerzyja Dude-Graczja.

Łukaszewski je pomemben skladatelj, ki bo sčasoma zagotovo dosegel svetovno priznanje. Zelo sem hvaležen, da sem odkril te tri plošče Łukaszewskega. Via Crucis se, čeprav je delo za določen praznik v katoliškem cerkvenem koledarju, lahko izkaže za mojstrovino enaindvajsetega stoletja.

Michael Cookson