Lukaszewski: Via Crucis

Pot križa v novih tonih

Petnajst postaj Jezusove križeve poti je večini ljudi znanih že iz otroštva, vendar jih v glasbeni obliki srečujemo predvsem prek katoliške cerkve. Tako je tudi mlad poljski katolik tisti, ki je napisal najnovejše veliko delo o tej poti, od Jezusove obsodbe na smrt do vstajenja iz groba na velikonočno jutro.

Lukaszewski, rojen leta 1968, je napisal izjemno neposredno delo v lahko razumljivem glasbenem jeziku. Posamezne postaje so glasbeno zgrajene enako, razen zadnjih dveh. Vsaka se začne s timpani sodnega dne in moškim zborom, nato pa jih v svojem „Adoramus te ...“ nadomestijo ženske. Glasbeno udarni uvod nadaljuje svetopisemsko besedilo, ki ga poje solistični glas, naj bo to Jezus, ki ga poje Andrew Foster-Williams, evangelist, ki ga poje sočutni kontratenorist Iestyn Davies, ali pa kar sam zbor.

Vsaka postaja se konča z „Qui passus est pro nobis“. Od postaje do postaje poteka postopen razvoj, ki podpira dogodke, filmska glasba pa lahko nekoliko spominja na glasbo Zbigniewa Preisnerja za Kieślowskijeve filme „Modra“, „Bela“ in „Rdeča“. Je izjemno učinkovita, vendar brez prave globine, domišljije ali barvitosti, saj 55 minut glasbe prej ponazarja dogodke (filmsko) kot čustva v obliki iskreno tragičnega. Na sporedu so torej velika intenzivnost, dolge čiste melodične linije, svetleče preproste strukture in precej banalna glasbena izrazna sredstva, na primer na postaji IX, Jezus tretjič pade, ki jo ponazarjajo tri trobentne fanfare. Stephen Layton, prvi gostujoči dirigent zbora DR VokalEnsemblet, je zadolžen za posnetek in ustvari vso odrešitev vstajenja, ki si jo je mogoče želeti, v tem lahko dostopnem, izraznem, a nekoliko površnem delu.

Pot križa v novih tonih …

Petnajst postaj na križišču Jezusa je otroško učenje za večino, vendar jih srečamo predvsem prek katoliške cerkve, uglasbene. Tudi mlad poljski katolik je tisti, ki je napisal najnovejše veliko delo o poti, od Jezusove obsodbe na smrt, dokler ne vstane iz groba na velikonočno jutro.
Lukaszewski, ki se je rodil leta 1968, je napisal zelo neposredno delo v lahko razumljivem idiomu/ glasbenem jeziku. Posamezne postaje so glasbeno zgrajene enako, razen zadnjih dveh. Vsaka se začne s timpani sodnega dne in moškim zborom, nato pa ženske prevzamejo v svojem „Adoramus te ...“. Glasbenemu udarnemu uvodu sledi svetopisemsko besedilo, ki ga poje solistični glas, naj bo to Jezus, ki ga poje Andrew Foster-Williams, evangelist, ki ga poje sočutni kontratenorist Iestyn Davies, ali pa je to zbor.

Vsaka postaja se konča z „Qui passage est pro nobis“. Poteka postopen razvoj od postaje do postaje, ki podpira dogodke, filmska glasba pa vas lahko nekoliko spominja na glasbo Zbiegniewa Preisner´ja iz Kieslowskijevih filmov „Modra“, „Bela“ in „Rdeča“. Je izjemno močna, vendar brez veliko globine, domišljije ali bogastva barv, saj 55 minut glasbe ponazarja prej dogodke (film) kot čustva v obliki iskreno tragičnega. Velika intenzivnost, dolge čiste melodične linije, svetleče preproste strukture in desna banalna uporaba glasbenih instrumentov so tako na sporedu, na primer na postaji IX, Jezus tretjič pade, ki jo ponazarjajo tri trobentne fanfare. Stephen Layton, prvi gostujoči dirigent zbora DR Vocal Ensemble, je zadolžen za posnetek in je naredil vso odrešitev vstajenja, ki bi si je lahko želeli, v tem dostopnem, izraznem, a nekoliko površnem delu.

Jakob Holm