Lukaszewski: Via Crucis

To je skoraj enourni oratorij za tri solistke in solista, zbor in orkester ter pripovedovalca, ki govori latinsko, sodobnega poljskega skladatelja Pawła Łukaszewskega, ki ima zdaj 40 let. Stephen Layton je že prej posnel izbor njegovih krajših latinskih sakralnih motetov (ocenjeno septembra 2008), a Via Crucis je neskončno bolj ambiciozno delo, skozi skomponirana uglasbitev svetopisemskih besedil, ki se vsa nanašajo na pot na Kalvarijo (križev pot). Medtem ko so se njegovi glasbeni predhodniki (Liszt je morda najočitnejši primer) lahko držali tradicionalnih 14 postaj križevega pota, jih ima Łukaszewski 15: zadnja, prazni grob in vstajenje, je novejši dodatek, ki omogoča mogočen, žareč sklep v C-duru sicer mračne pripovedi.

Hyperionova knjižica vsebuje celoten nabor besedil, vzporedno v latinščini in angleščini, z viri, identiteto številnih glasov in različnimi besedilnimi pododdelki, vse jasno označeno. To je ključno za spremljanje zgradbe. Tudi dolgi zapis Meuriga Bowna v knjižici je prvovrsten in ponuja obsežne ter bistvene ozadjske informacije kot tudi podrobno razlago skladbe, ki ima mnogo zapletenih niti. Te vključujejo uvodne in sklepne refrene vsake postaje, različne ponavljajoče se, a variirane glasbene smerokaze, kvazi-korale, celo poljske ljudske prvine. Njegova samozavestna trditev, da se »pot, ki smo mu priča v Via Crucis ... lahko razume tudi kot odraz zmage poljskega katolicizma nad komunizmom«, se tu, četudi neprijetna, zdi pravilna. Likovne ilustracije sodobnega poljskega umetnika so prav tako zanimiva dopolnitev tega zelo dostopnega oratorija, katerega učinek je nesporen.

Pomisleki? Ne ravno številni. Očitno bi pomagalo biti vernik, po možnosti katolik, da bi iz Łukaszewskega vizionarskega dela potegnili največ, ki je na dolgih odsekih zanosno in meditativno, čeprav ga prekinjajo dramatični izbruhi. Mislim, da mu uspe, za las, da ga njegova 15-delna zgradba in dodatne formalne omejitve, ki jih je skladatelj naložil delu in sebi, ne zadušijo: dovolj je raznolikosti (spet, za las) v tempu in hitrosti, da obdrži zanimanje tudi agnostikov. Do izvedbe in posnetka nimam nobenih pomislekov: skladba je podana s strastno, skoraj zastrašujočo intenzivnostjo. Od Polyphony pod navdihnjenim vodstvom Stephena Laytona se ne pričakuje nič manj kot enako svetle zborovske teksture (zborovske, in tudi instrumentalne, od Britten Sinfonia). Njegovi trije vokalni solisti so prav tako občudovanja vredni: kontratenorist Iestyn Davies kot evangelist še posebej najde v svojem prispevku lepo kombinacijo sladkosti in sočutja; tenorist Allan Clayton in baritonist Andrew Foster-Williams kot Jezus imata manj dela, a ga opravita očarljivo. Roger Allam bere drobne latinske napise, ki uvajajo vsako postajališče na poti: gotovo je razkošna zasedba kot napovedovalec postaj?

Solisti iz vrst Polyphony imajo dvakrat postajo zase, kot na primer št. 7 »Surely he hath borne our griefs« iz Izaije, in obakrat se odlično odrežejo. Pri št. 12, ki opisuje Jezusovo smrt, morajo violinisti Britten Sinfonia odložiti instrumente in zelo nežno pihati v okarine. Lahko bi bil trik: ni. Nič tu ni takega.

Piers Burton-Page