Lukaszewski: Via Crucis

Nepozabni in vtisljivi trenutki, a brez velikega loka v teh postajah

Hyperionov predhodni disk z Lukaszewskega glasbo (A/08) mi je pustil občutek, da je idiom poljskega skladatelja kratkega diha, čeprav zelo učinkovit pri priklicevanju posameznih razpoloženjskih trenutkov. Ta drugi disk, katerega tema je križev pot (v Lukaszewskega različici s 15 postajami namesto 14), mojega mnenja bistveno ne spremeni. Očitno je skladatelj, ki je globoko prežet z liturgičnimi in glasbenimi izročili poljskega rimskega katolištva ter hkrati globoko razume tehnični in čustveni razpon človeškega glasu. Tako skoraj točka za točko ponazoritev njegovega Via Crucis ni presenečenje, spretnost orkestracije pa to dejstvo le še potrjuje. Kar zares pogrešam, je občutek velikega loka, gibanja od tu do tam (česar obredno ponavljanje ne izključuje nujno).

Zato se omejim na to, da (zelo) uživam v manjših enotah znotraj dela, kot so zmedeno mrmranje solistov v „Quis credidit autitui nostro?“ ali žareče pisanje za kontratenorskega evangelista (ki ga izvaja izvrstni Iestyn Davies) v „Universa turba“ ali – in to je pomembno – vstajenjski izbruh sklepnega „Christus vincit“. To zaporedje trenutkov, ki so zdaj svetli, zdaj tlačeče temni, dramatični in zamišljeni, v izvedbi Polyphony in Britten Sinfonia pod vodstvom Stephena Laytona prejme interpretacijo najglobljega prepričanja, posneti zvok pa je čudovit.

Ivan Moody