Lukaszewski: Via Crucis

Že iz vznemirljivega uvodnega izbruha, ki spominja na slavni »O fortuna« iz Carla Orffa »Carmina burana«, je takoj jasno, da gre za strastno izvedbo mogočnega dela. Skozi številne kontraste, ki sledijo, neprimerljivo znanje in neomajna predanost zbora Polyphony, orkestra Britten Sinfonia, solistov in dirigenta Stephena Laytona obrodijo prepričljivo izvedbo ganljivega oratorija Pawla Lukaszewskega.

»Via Crucis« (Križev pot) je tesno zgrajen okoli postaj križevega pota, skupaj jih je 15, vključno z nedavno vključitvijo končne postaje za prazen grob in vstajenje v katoliški cerkvi. Ponavljanje ima ključno vlogo pri prikliču intenzivne pobožne atmosfere, bodisi strogo, kot pri nespremenljivem ‘Miserere’ za ženske glasove, ki se vrača med vsako postajo, bodisi subtilno, kot pri premikajočih se harmonijah in sinkopiranih ritmih povezovalnih motivov lesenih pihal.

Skozi večino dela se vleče strogo, srednjeveško občutje, čeprav je harmonski jezik nedvomno moderen. Odmevi Arva Pärta, Philipa Glassa in (z bogatimi teksturami in dušnim zamahom) Johna Barryja se pojavljajo vseskozi, a Lukaszewski je odločno svoj mož, njegova glasba pa iskrena in tehtna. Domiselna in očarljiva, močna čustva, zajeta v »Via Crucis«, segajo od strogega verskega strahospoštovanja, jeze in obupa do tihe kontemplacije in radostnega upanja.

Izvajalci se podvigu predajo z vsem srcem in kažejo prvovrstno glasbeno mojstrstvo ter tesno sorodnost s partituro. Zbor Polyphony iz Cambridgea zveni veličastno: polnokrvno v velikih zborih in odlično nadzorovano v intimnejših trenutkih. Zadržana, sanjska uglasbitev »Surely he has borne our griefs and carried our sorrows« z dolgo držanimi trčečimi akordi je lepo izpeljana, medtem ko migotajoči odmevni učinki in zadržki dajejo »All we like sheep have gone astray« hipnotičen značaj.

Pripovedni odlomki, ki jih Roger Allam govori mogočno, so strašljivi, vsak od treh pevskih solistov pa močno prispeva. Pripoved kontratenorista Iestyna Daviesa o Kristusovih zadnjih trenutkih je posebej pretresljiva, spremljajo jo srhljivi vetru podobni tuli zbora. Razen nekaterih nekoliko šibkih odlomkov v živahnem prikazu slačenja Kristusovega telesa je orkestrska igra zgledna.

Ne glede na to, ali ga razumemo kot odraz zmage katolicizma nad komunizmom v Lukaszewskega rodni Poljski ali ga jemljemo dobesedno kot globoko pobožen prikaz Kristusovega trpljenja, gre za monumentalno delo, ki govori glasno in neposredno. Boljše izvedbe si ni mogoče zamisliti. Toplo priporočeno.

Graham Rogers