Lukaszewski: Via Crucis

Izvedba *

Posnetek *

Predvsem po zaslugi zagovorništva Stephena Laytona ugled Pawla Lukaszewskega hitro raste, in to upravičeno. Lani je Hyperion izdal zelo lepo zbirko njegovih zborovskih del v izvedbi Choir of Trinity College, Cambridge pod Laytonovim vodstvom. Via Crucis, dokončana leta 2000, dokazuje, da Lukaszewski z enako spretnostjo obvlada še bolj zapletene zasedbe in da za orkester piše enako močno kot za glasove.

Kot nakazuje naslov, delo sledi postajam križevega pota: teh je petnajst, saj je katoliška cerkev nedavno sprejela prazni grob in Kristusovo vstajenje, ne pa njegovega pokopa, kot priznano sklepno postajo. Kristusova zmaga nad smrtjo tu Lukaszewskemu omogoča, da delo sklene s slavnostno kodo, ki nosi iskonsko moč, podobno Orffovi Carmina Burana in Pendereckijevi St Luke Passion.

Lukaszewski delo opisuje kot »mega rondo«. Vsako postajo uvedejo orkestrski »udarci« (en udarec za prvo, dva za drugo itd.), začne pa se z zborom, ki naznani dogodek, povezan s postajo, čemur sledi adoramus.

Govorjena povezava vodi v dialog solistov, zborovsko žalostinko in orkestrski interludij, ki nas popelje na naslednjo postajo. Vsi izvajalci izkazujejo čustveno predanost vsebini in natančno tehnično uresničitev glasbe. Čistost zvoka, ki jo dosegajo sopranistke zbora Polyphony in kontratenorist Iestyn Davies, je izjemna, prav tako zvočno pripovedovanje Rogerja Allama.

Barry Witherden