Lukaszewski: Choral Music

Na prvi pogled ima glasbeni jezik Pawla Lukaszewskega (rojenega leta 1958) očitne sorodnosti z idiomi njegovih poljskih starejših kolegov Henryka Góreckega in Wojciecha Kilarja, Estonca Arva Pärta in Angleža Johna Tavenerja, piše avtor spremnega besedila na tej plošči poljskega skladatelja Pawla Lukaszewskega. In čeprav dodaja, da je harmonska paleta Lukaszewskega neskončno bolj raznolika od palete njegovih predhodnikov, je treba priznati, da je »prenovljena tonalnost« sidrišče teh skladateljev, vsaj za zborovsko glasbo. Tonalnost, ki res uporablja durove in molove trozvoke, septakorde in nonakorde, a jih pogosto rabi v nefunkcionalnem zaporedju.

Tu je posnetih okoli petnajst svetih zborovskih skladb a cappella, nastalih med letoma 1992 in 2007, ki so pravo razodetje. Najbolj »osnovna« tonalnost prežema Ave Maria za dvojni zbor, ki se osvobodi v mozaiku Beatus vir, Sanctus Paulus, medtem ko se vase zaprta duhovnost prerodi v Beatus vir, Sanctus Antonius. Z Beatus vir, Sanctus Martinus odkrijemo tudi razširitev tonalne harmonije vse do sklepnega diatoničnega clusterja. Lukaszewski svoj svet dodatno bogati z vokalnimi učinki (parlando, glissando), zmerno uporabljenimi v O Radix Jesse s presenetljivimi kromatičnimi vzponi, ki je del obsežnega cikla O Antiphons. Gorečnost, melodično bogastvo, tudi ritmična moč, razkošje barv (O Oriens), vse se tu razvija z mojstrstvom, vrednim zgoraj omenjenih skladateljev.

Zborovodja Stephen Layton in zbor Trinity College iz Cambridgea popolnoma obvladata hkrati široko in skladno izrazno paleto Pawla Lukaszewskega.