Lukaszewski: Choral Music

Mladi poljski skladatelj Pawel Lukaszewski (r. 1968) je v zadnjih šestnajstih letih ustvaril impresivno zbirko sakralne zborovske glasbe, ki je njegovo glavno težišče. O Lukaszewskem bi lahko rekli, da izhaja iz novosrednjeveške, novotonalne duhovne tradicije Henryka Góreckega, Arva Pärta in Johna Tavenerja, a je njegova glasba manj statična, tako ritmično kot harmonsko, in je navidez bolj osredotočena na to, da besedila oživi, kot starejša generacija, ki se giblje v tej smeri. Lukaszewski pogosto zapreda čar miru, vendar ga doseže z razvijajočim se zaporedjem evfoničnih (čeprav pogosto gostih) zborovskih zvočnosti, ne s hipnotičnim kroženjem in ponavljanjem. Znatna dramatika se poraja z nenadnimi kontrasti v dinamiki ali ritmu. Skladatelj celo uporablja nekaj modernističnih efektov, kot so šepetanje, govorjenje in drsenje, ki lepo prispevajo k izraznosti nekaterih skladb. Raznolikosti med posnetki je dovolj, da vas bo pritegnila k nadaljnjemu poslušanju.

Med izstopajočimi skladbami je »Sanctus Martinus« iz Lukaszewskega sedemdelnega Beautus Vir, ki v samo treh minutah uspe izpeljati preobrazbeno potovanje skozi več različnih čustvenih odzivov na smrt svetnika. Na povsem drugačen način privlačna je energična in ritmično svojevoljna »O Sapientia«, prva iz niza sedmih adventnih antifon. Stavek »O Adonai« iz istega niza se začne z hrepenečo, obokano melodijo, nato nepričakovano preide v sunkovit galop. »O Clavis David« ima podobno nepredvidljive strukturne preskoke in nekaj posebej drznih harmonskih potekov, spretna »O Rex gentium« pa je nemirna, preiskujoča in kontrapunktična. Sedemminutni Psalm 102 (2002–03) je bujno, melodično in povsem zrelo delo, živahno od kromatične harmonije in prežeto s spoštljivostjo.

Zbor Trinity Collegea v Cambridgeu zveni lepo zlito in popolnoma intonančno čisto. Posneti zvok je mehak, a ob vrhuncih poln življenja. Skratka, tu je veliko lepih zvokov, tako v skladbah kot v izvedbah.

Joshua Rosenblum