Lukaszewski: Choral Music

Lukaszewski: Choral Music - Musical Criticism.com

Stephen Layton svoji diskografiji dodaja še en dovršen zborovski posnetek s to izdajo, ki se osredotoča izključno na pobožno glasbo vzpenjajočega se poljskega skladatelja Pawla Lukaszewskega. Kot prejšnja izdaja z delom Velja Tormisa tudi ta nova plošča vsebuje glasbo navzven preprostih sredstev - v tem primeru (bogato) razširjeno tonalnost, tridelne oblike, na splošno nezapletene fakture in na utripu temelječe ritmične vzorce - ki se kljub temu zdi popolnoma individualistična in učinkovita. Lukaszewski uporablja preproste domislice, kot so trkajoči se metrumi, široki dinamični kontrasti znotraj fraz in med njimi ter neortodoksni naglasni vzorci, da osvetli svojo zelo neposredno, ustvarjalno glasbo. Njegova raba tonalnosti, na primer, ki je organizirana okoli ohlapno diatoničnega okvira, v katerem nadgrajeni intervali in akordi z dodanimi toni bogatijo večinoma nehierarhična trizvočna središča, je značilna za njegov svež pristop k preprostemu, običajnemu gradivu. Njegov slog ga primerno povezuje s srednjeveškimi skladatelji sakralne glasbe, obenem pa ga postavlja v ospredje bolj konservativnega krila sodobnih skladateljev, ki delujejo pretežno v sakralni sferi.

Stališče skladatelja in izvajalcev je jasno in odločno izraženo v prvih skladbah na plošči, treh izborih iz sedemdelnega cikla Beatus vir (ki ga je mogoče izvesti kot celoto ali pa ne). Prva himna, posvečena svetemu Pavlu, začrta lok od nežnih, sinkopiranih prepletajočih se kvint uvoda prek glasnih aleluj, nenadne tihe tesne harmonije, robustnega tridelnega kontrapunkta vse do ponovitve uvoda, ki to majhno dramo, dolgo 150 sekund, zelo lepo zaokroži. Tudi druga kar najbolj izkorišča nenadne kontraste preprostih domislic, pri čemer se diatonični uvod v 6/8 sooča z raznolikejšo fakturo, v kateri različne plasti dogajanja (pedal, melodija, nihajoče visoke linije) vse prosijo svetega Antona, naj za nas prosi Božjega Sina. Tretja, najobsežnejša od treh, se spet poigrava z ločno obliko in se zdaj iz uvodnega gradiva v a-molu premakne skozi drone odlomek in durovo preobrazbo uvodnega gradiva do končnega, ganljive vrnitve v mol.

Zbor Trinity Collegea v Cambridgeu se od vsega začetka izkaže v odlični formi: z brezhibno intonacijo, trdno projekcijo in dobrim občutkom za ansambel, kljub nekaj zdrsom enotnosti v prvi himni (čeprav ob odličnem izvajanju težkega sinkopiranega uvoda). Njihovi glasovi se dobro zlivajo; skladateljevim polnim harmonijam dajo bogat, svetleč zvok, lahkotnemu uvodu srednje himne pa svetel, buden ton. Layton je tipično tekoč; kaže neponovljivo mojstrstvo pri nenavadnih naglasnih vzorcih in metričnih trkih ter izvedbam teh nekoliko nestalnih partitur vedno prinaša občutek miline in tekočnosti. Tretji del, posvečen svetemu Martinu, je posebej impresiven, saj dirigent trdno drži dinamične preobrazbe, preden ustvari pomembno sklepno kadenco, v kateri sklepni akordi plavajo do naših ušes od nekod daleč onkraj telesnega sveta. Ta milozvočni sijaj izvedbe se nadaljuje v naslednje tri točke, Two Lenten Motets in mladostno Ave Maria. V motetih ustaljena harmonska zaporedja, na katerih temelji pisava, v luči tako izraznega (a umerjenega) petja skoraj ne štejejo. Podobno je očarljiva razmeroma nedolžna Ave Maria. Tu najpreprostejša diatonična in teksturna postavitev postane močna zaradi subtilnosti skladateljevega dramatičnega posluha. Odločilni sta tudi občutljivost in niansiranost skrbno vodene interpretacije, ki se spet sklene na enem tistih zlatih akordov, ki se zdijo v zvoku vsebovati vso mirnost in tišino obogatenega molka (izpostavljeno drsenje solista približno minuto po začetku splošnega dosežka ne omaje).

V jedru plošče je cikel sedmih O Antiphons (besedilo je vzeto iz sedmih kitic adventne pesmi O Come, O Come, Emmanuel, ki Boga prosijo za odrešitev), ki sledi. Izrazno tako raznolik kot uvodne tri himne ta cikel po eni strani razkriva osupljivo sposobnost neposrednega izražanja z najpreprostejšimi sredstvi, po drugi pa resno zmožnost izražanja duhovnega pomena besedil, kar prikriva dejstvo, da gre za delo mladega moža, ki je komaj prestopil dvajseto leto. O Adonai je na primer prodoren zgled Lukaszewskega obrti. V devetih minutah in pol se po fakturi in zapletenosti razširi od enoglasnega korala uvoda prek nenadnih trkajočih se valov dvodelnega in tridelnega metruma ob naslovni deklamaciji do bolj raznolike, a prav tako umirjene in svečane ponovne trditve uvodnega gradiva, zdaj preoblikovanega v gostoti in moči. Tako kot pri drugih skladbah na plošči njegova dinamična eklektičnost nikoli ne deluje umetno ali neokretno; skladatelj in dirigent glasbi in izvedbam vedno vtisneta občutek organskosti in neizogibnosti. Pevci spet uresničijo zglajeno harmonsko pisavo, zlasti v dramatično zgoščeni O Oriens, z veliko sočutja in ravnotežja. Neposrednost velikega dela glasbe gre pripisati tudi tonskim mojstrom, ki so ustvarili bogato odmevno zvočno paleto, ki popolnoma koristi slogu interpretacije in glasbi, ki sta tu navzoča. Čustveno jedro cikla je zamišljena O Clavis David z bujnimi harmonijami in učinkovito rabo šepetanja kot sredstva za ustvarjanje barvnih kontrastov. Izvedba je primerno strastna, dirigent pa ima dosežen vrh vedno v mislih kot retorični totem, okoli katerega zasuka svojo interpretacijo. Ploščo zaključujeta dve manjši deli. Bolj zlogovni, teksturno homogeni Psalm 102 se dobro vklaplja ob prejšnje antifone, saj njegova veliko večja zgoščenost gradiva in temu ustrezno razširjena besedilna osnova v primerjavi z njimi zveni drugače in dokaj sveže. Obseg je nekoliko omejen, a predana in odločna (četudi nekoliko medla) izvedba poskrbi, da ne ostane predolgo. Postopek zaključi najnovejše delo zbirke, Nunc dimittis iz leta 2007, posvečen samemu Stephenu Laytonu. Je tiha, ponižna majhna himna, ki elegantno napreduje do svoje zadnje strani, podobne Satyagrahi, kjer se ponavljajoče se eolske linije pomaknejo v milo in ganljivo sklepno točko, ki jo izvajalci obravnavajo nežno, njihov občutek za poezijo te glasbe pa je zdaj jasen in prepričljiv.

Lukaszewski: Choral Music - Musical Criticism.com

Stephen Layton svoji diskografiji dodaja še en dovršen zborovski posnetek s to izdajo, ki se osredotoča izključno na pobožno glasbo vzpenjajočega se poljskega skladatelja Pawla Lukaszewskega. Kot prejšnja izdaja z delom Velja Tormisa tudi ta nova plošča vsebuje glasbo navzven preprostih sredstev - v tem primeru (bogato) razširjeno tonalnost, tridelne oblike, na splošno nezapletene fakture in na utripu temelječe ritmične vzorce - ki se kljub temu zdi popolnoma individualistična in učinkovita. Lukaszewski uporablja preproste domislice, kot so trkajoči se metrumi, široki dinamični kontrasti znotraj fraz in med njimi ter neortodoksni naglasni vzorci, da osvetli svojo zelo neposredno, ustvarjalno glasbo. Njegova raba tonalnosti, na primer, ki je organizirana okoli ohlapno diatoničnega okvira, v katerem nadgrajeni intervali in akordi z dodanimi toni bogatijo večinoma nehierarhična trizvočna središča, je značilna za njegov svež pristop k preprostemu, običajnemu gradivu. Njegov slog ga primerno povezuje s srednjeveškimi skladatelji sakralne glasbe, obenem pa ga postavlja v ospredje bolj konservativnega krila sodobnih skladateljev, ki delujejo pretežno v sakralni sferi.

Stališče skladatelja in izvajalcev je jasno in odločno izraženo v prvih skladbah na plošči, treh izborih iz sedemdelnega cikla Beatus vir (ki ga je mogoče izvesti kot celoto ali pa ne). Prva himna, posvečena svetemu Pavlu, začrta lok od nežnih, sinkopiranih prepletajočih se kvint uvoda prek glasnih aleluj, nenadne tihe tesne harmonije, robustnega tridelnega kontrapunkta vse do ponovitve uvoda, ki to majhno dramo, dolgo 150 sekund, zelo lepo zaokroži. Tudi druga kar najbolj izkorišča nenadne kontraste preprostih domislic, pri čemer se diatonični uvod v 6/8 sooča z raznolikejšo fakturo, v kateri različne plasti dogajanja (pedal, melodija, nihajoče visoke linije) vse prosijo svetega Antona, naj za nas prosi Božjega Sina. Tretja, najobsežnejša od treh, se spet poigrava z ločno obliko in se zdaj iz uvodnega gradiva v a-molu premakne skozi drone odlomek in durovo preobrazbo uvodnega gradiva do končnega, ganljive vrnitve v mol.

Zbor Trinity Collegea v Cambridgeu se od vsega začetka izkaže v odlični formi: z brezhibno intonacijo, trdno projekcijo in dobrim občutkom za ansambel, kljub nekaj zdrsom enotnosti v prvi himni (čeprav ob odličnem izvajanju težkega sinkopiranega uvoda). Njihovi glasovi se dobro zlivajo; skladateljevim polnim harmonijam dajo bogat, svetleč zvok, lahkotnemu uvodu srednje himne pa svetel, buden ton. Layton je tipično tekoč; kaže neponovljivo mojstrstvo pri nenavadnih naglasnih vzorcih in metričnih trkih ter izvedbam teh nekoliko nestalnih partitur vedno prinaša občutek miline in tekočnosti. Tretji del, posvečen svetemu Martinu, je posebej impresiven, saj dirigent trdno drži dinamične preobrazbe, preden ustvari pomembno sklepno kadenco, v kateri sklepni akordi plavajo do naših ušes od nekod daleč onkraj telesnega sveta. Ta milozvočni sijaj izvedbe se nadaljuje v naslednje tri točke, Two Lenten Motets in mladostno Ave Maria. V motetih ustaljena harmonska zaporedja, na katerih temelji pisava, v luči tako izraznega (a umerjenega) petja skoraj ne štejejo. Podobno je očarljiva razmeroma nedolžna Ave Maria. Tu najpreprostejša diatonična in teksturna postavitev postane močna zaradi subtilnosti skladateljevega dramatičnega posluha. Odločilni sta tudi občutljivost in niansiranost skrbno vodene interpretacije, ki se spet sklene na enem tistih zlatih akordov, ki se zdijo v zvoku vsebovati vso mirnost in tišino obogatenega molka (izpostavljeno drsenje solista približno minuto po začetku splošnega dosežka ne omaje).

V jedru plošče je cikel sedmih O Antiphons (besedilo je vzeto iz sedmih kitic adventne pesmi O Come, O Come, Emmanuel, ki Boga prosijo za odrešitev), ki sledi. Izrazno tako raznolik kot uvodne tri himne ta cikel po eni strani razkriva osupljivo sposobnost neposrednega izražanja z najpreprostejšimi sredstvi, po drugi pa resno zmožnost izražanja duhovnega pomena besedil, kar prikriva dejstvo, da gre za delo mladega moža, ki je komaj prestopil dvajseto leto. O Adonai je na primer prodoren zgled Lukaszewskega obrti. V devetih minutah in pol se po fakturi in zapletenosti razširi od enoglasnega korala uvoda prek nenadnih trkajočih se valov dvodelnega in tridelnega metruma ob naslovni deklamaciji do bolj raznolike, a prav tako umirjene in svečane ponovne trditve uvodnega gradiva, zdaj preoblikovanega v gostoti in moči. Tako kot pri drugih skladbah na plošči njegova dinamična eklektičnost nikoli ne deluje umetno ali neokretno; skladatelj in dirigent glasbi in izvedbam vedno vtisneta občutek organskosti in neizogibnosti. Pevci spet uresničijo zglajeno harmonsko pisavo, zlasti v dramatično zgoščeni O Oriens, z veliko sočutja in ravnotežja. Neposrednost velikega dela glasbe gre pripisati tudi tonskim mojstrom, ki so ustvarili bogato odmevno zvočno paleto, ki popolnoma koristi slogu interpretacije in glasbi, ki sta tu navzoča. Čustveno jedro cikla je zamišljena O Clavis David z bujnimi harmonijami in učinkovito rabo šepetanja kot sredstva za ustvarjanje barvnih kontrastov. Izvedba je primerno strastna, dirigent pa ima dosežen vrh vedno v mislih kot retorični totem, okoli katerega zasuka svojo interpretacijo. Ploščo zaključujeta dve manjši deli. Bolj zlogovni, teksturno homogeni Psalm 102 se dobro vklaplja ob prejšnje antifone, saj njegova veliko večja zgoščenost gradiva in temu ustrezno razširjena besedilna osnova v primerjavi z njimi zveni drugače in dokaj sveže. Obseg je nekoliko omejen, a predana in odločna (četudi nekoliko medla) izvedba poskrbi, da ne ostane predolgo. Postopek zaključi najnovejše delo zbirke, Nunc dimittis iz leta 2007, posvečen samemu Stephenu Laytonu. Je tiha, ponižna majhna himna, ki elegantno napreduje do svoje zadnje strani, podobne Satyagrahi, kjer se ponavljajoče se eolske linije pomaknejo v milo in ganljivo sklepno točko, ki jo izvajalci obravnavajo nežno, njihov občutek za poezijo te glasbe pa je zdaj jasen in prepričljiv.

Stephen Graham