Lukaszewski: Choral Music

Ime poljskega skladatelja Pavla Lukaszewskega bo morda nekaterim bralcem novo, kot je bilo meni. Rodil se je v Cz?stochowi, mestu na jugu Poljske, ki je že stoletja središče romanj. V mestnem samostanu hranijo slavno ikono Črne Madone, Device Marije, ki je delovala kot magnet za romarje. Lukaszewski torej prihaja iz ključnega središča poljskega katolištva in morda to pojasnjuje močno nagnjenost k vokalni in zborovski glasbi, pogosto z versko vsebino, v njegovem dosedanjem opusu. Je sin skladatelja Wojciecha Lukaszewskega (1936-1978), Pavel Lukaszewski pa je študiral violončelo in kompozicijo na Glasbeni akademiji Frédérica Chopina v Varšavi, kjer od leta 1996 sam poučuje kompozicijo. Dejaven je tudi kot dirigent, zlasti zborovske glasbe.

V spremnem besedilu Paul Wingfield nakazuje sorodnosti z glasbo Góreckega, Pärta in Johna Tavenerja. Strinjam se. S tem ne trdim, da je Lukaszewskijeva glasba "podobna" glasbi katerega koli od teh skladateljev, saj ima svoj lasten glas, a Wingfieldov seznam je koristen, da novincem pri tem skladatelju ponudi nekaj opornih točk. Z drugimi besedami: če se vam kdo izmed njih približa, mislim, da se boste ogreli tudi za Lukaszewskega. Po mojem mnenju pa je njegova harmonska paleta bogatejša in širša od palete katerega koli od teh slavnih vrstnikov, in menim, da je tudi ritmična raznolikost večja. Več kot polovica programa Stephena Laytona je posvečena uglasbitvam sedmih "O antifon", ki jih je Lukaszewski napisal med letoma 1995 in 1998. Te so v latinščini, kot vse druge skladbe v tej zbirki. Arvo Pärt je ta besedila prav tako uglasbil, vendar v nemščini in nekoliko krajše kot Lukaszewski. V liturgični rabi te antifone govorijo ali pojejo pred Magnificatom in po njem pri večernicah v tednu pred božičem. Vendar sta Pärt in Lukaszewski svoji uglasbitvi zasnovala za neliturgično rabo. Lukaszewskijeve antifone je mogoče izvajati ločeno, a če jih poslušamo zaporedoma, kot tukaj, nudijo prepričljivo doživetje.

V teh uglasbitvah antifon Lukaszewski piše glasbo, ki ponuja živ in samosvoj odgovor na besedila. V prvi, "O Sapientia", naredi na poslušalca močan vtis menjavanje odsekov z žilavimi, plesnimi ritmi in bolj kontemplativnimi odlomki. Tretja antifona, "O Radix Jesse", od vsega začetka vsebuje precej goste zborovske teksture, iz katerih občasno vzpne solistični sopran. Lukaszewski postopoma zgošča teksture in naposled uvede številne posebne učinke, kot so glissandi, parlando in susurrando. Noben od teh učinkov ni pretiran, a izražanje bistveno obogatijo.

Sedem antifon, poslušanih zaporedoma, tvori nekakšen glasbeni lok. V sredini tega loka je "O Clavis David". To je zelo pritegnjujoča uglasbitev, ki vsebuje nekaj najmočnejše in najbolj nabite glasbe na vsej plošči. Po njej lažje, svetleče teksture na začetku "O Oriens" tvorijo izpovedni kontrast. Značilno za skladateljevo odzivnost na besede je tudi, da njegova glasba nakazuje svetlobo, ko uglasbuje verz, ki se začne z "O star of the morning, splendour of eternal light". Zadnja antifona, "O Emmanuel", ponuja osupljiv zaključek na način, ki upraviči izvajanje antifon kot zaporedja. Uglasbitev zajema morda najširši dinamični razpon od sedmih in iz zatajenih začetkov glasba hitro naraste do polnoglasne aklamacije prihajajočega Kristusa. A v rahlem preobratu je konec tih, kar se mi zdi zelo učinkovito. To je izvrsten niz skladb, ki ponuja bogato in nagrajujoče poslušalsko doživetje.

Preostanek programa je podobno vtisljiv. Uglasbitev Psalma 102 je živa in ponuja glasbo, ki je pogosto dramatična in močna. Glasba psalmistove besede zelo primerno dopolnjuje. Zanimivo je, kako je Lukaszewskijeva glasba zlasti na začetku in koncu očitno pod vplivom korala. Omembe vredna sta tudi Two Lenten Motets. Prvi, Memento mei, Domine, se nujno stopnjuje, a se nato sklene v razpoloženju miru ali vdane sprejetosti. Njegov par, Crucem tuum adoramus, Domine, je izjemno lep, z melodično linijo, ki valovi skoraj zanesenjaško. Zdi se mi, da celotna uglasbitev izraža ponižno hvaležnost za Kristusovo žrtev na križu. Skladba dela vtis plodu iskrene, trdne vere. Je zelo ljubka uglasbitev. Recital vključuje skladbe z obeh koncev Lukaszewskijeve dosedanje poti. Ave Maria je eno njegovih najzgodnejših del. Zdi se mi precej ženstvena uglasbitev, kar poudarja čisti sopranski solo, ki ga tu osvajajoče poje Rebecca Lancelot. Pred vrnitvijo nežne, lirične glasbe, s katero se je skladba začela, je krajši, nujnejši odsek. Na drugem koncu časovnice pa je zelo nedavna skladba, uglasbitev Nunc dimittis. To je lepa in zavajajoče preprosta uglasbitev, ki jo je Lukaszewski posvetil Stephenu Laytonu, domnevno iz hvaležnosti za njegovo delo v korist njegove glasbe. Lahko rečem le, da bi se ob neverjetnem primeru, da bi kdo meni posvetil tako ljubko skladbo, počutil ponižanega.

Ta plošča potrjuje nenehno odličnost zbora Trinity College. Zvok je svež, a ansambel ima tudi potrebno tonsko težo. Pevci se odlično zlivajo in ta zahtevni program a cappella glasbe pojejo z očitno predanostjo in zavzetostjo. Stephen Layton očitno verjame v to glasbo in jo vodi z velikim razumevanjem. Posneti zvok je prvovrsten. Zapiski Paula Wingfielda so na splošno zelo koristni, čeprav občasno nekoliko tehnični za splošnega bralca. Po tej zgoščenki je Pavel Lukaszewski pomemben glas sodobne zborovske glasbe. Uspe mu pisati glasbo, ki izziva poslušalca - o izvajalcih sploh ne govorimo - a ostaja ves čas dostopna. Ima kaj svežega povedati, vendar spoštuje uveljavljene tradicije in se nanje odziva. Težko si je predstavljati, da bi njegovo glasbo lahko kdo bolje zastopal, kot je tukaj. Ta plošča je izjemen uvod v skladatelja, o katerem upam, da bom slišal še veliko več.

John Quinn