Lukaszewski: Choral Music

Stephen Layton je verjetno najboljši zborovodja, ki danes deluje v Veliki Britaniji, državi, ki kar poka od glasbenih talentov. Zbori, s katerimi je sodeloval – Netherlands Chamber Chorus, Danish Radio Chorus, Polyphony, The Holst Singers in ta zasedba, Choir of Trinity College, Cambridge – so ustvarili vrsto posnetkov nezmotljivo visoke kakovosti. Ta zgoščenka ni izjema. Laytonovi zborovski štipendisti pojejo to tehnično zahtevno glasbo z bleščečimi politonalnimi gručami, kompleksnimi akordi in netradicionalnimi progresijami s popolnoma čistim tonom, popolno intonacijo in globokim občutkom. To je že samo po sebi dovolj razloga, da si jo omislite, a ta posnetek ne priporoča le virtuoznost.

Živimo v renesansi sakralne zborovske glasbe, ki jo poosebljajo zelo izrazite, intenzivno pobožne skladbe Pärta, Tavenerja, Góreckega, MacMillana, Lauridsena in drugih. Ni videti prenagljeno napovedati, da jo bodo nekoč imeli za zlato dobo. In na podlagi tega programa, prve večje izdaje, posvečene njegovemu delu, je jasno, da poljski skladatelj Pawel Lukaszewski (r. 1968) sodi v to druščino titanov. Vsak poslušalec del zgoraj naštetih skladateljev, zlasti prvih treh, bo načeloma vedel, kaj pričakovati. Intenzivno zanesenjaško stopnjevanje vrhuncev, neomajno povečevanje besedila, uporaba tonalnosti na nestandarden način – »prenovljena tonalnost«, kot jo imenuje Lukaszewski – so vse skupne lastnosti. Toda Lukaszewski je harmonsko bolj iznajdljiv od vseh njih in v vsaki od teh 15 skladb a cappella, očitno neprepravljen ponavljati samega sebe, raziskuje nova izrazna sredstva. Presenetilo me je vsako subtilno harmonsko presenečenje, vsako osupljivo ustrezno podčrtanje fraze. Moje zapiske za to kritiko so v neredu, saj sem znova in znova preprosto nehal pisati, zamrznjen od čiste onostranske lepote tistega, kar sem slišal.

Ta dela so prospekt njegove skladateljske kariere, od že značilne študentske skladbe, dvozborne Ave Maria, do nedavno dokončane, srce parajoče lepe Nunc dimittis, posvečene Stephenu Laytonu. Središče zbirke je sedemstavčni niz adventnih antifon, uglasbitev pobožnih besedil iz sedmega stoletja. Napisane, da bi jih izvajali ločeno, delujejo občudovanja vredno kot eno samo delo in sledijo molitvam skesanca za odrešitev, od vznemirjenih zaklicev Modrosti („O Sapientia“) z Reichovim motoričnim ostinatom, prek temno tesnobnega klica iz duhovne ječe („O clavis David“) s šepetanimi trenutki spoštljivega uvida, do sklepne slavilne pesmi Odrešeniku („O Emmanuel“) z dramatičnimi glissandi in ekstatičnimi zadržki. In še omenil nisem spretne karakterizacije treh svetnikov v izborih Beatus vir ali dramatične uglasbitve Psalma 102. Ne oklevajte.

Ronald E. Grames