Zadnji album zbora The Choir of Trinity College Cambridge pod vodstvom Stephena Laytona.

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, MusicWeb International (John Quinn).

„Čeprav tako ni opisan, mislim, da imam prav, ko rečem, da je to zadnji album, ki ga izdaja Zbor Trinity College v Cambridgeu pod vodstvom Stephena Laytona. Layton je ob koncu študijskega leta 2022/23 odstopil z mesta glasbenega vodje kolidža; zbor je odlično vodil od leta 2006. Za ta album je Hyperion zbral izbor skladb, posnetih januarja 2022 in januarja 2023; podnaslov ‚Great Choral Anthems‘ je povsem upravičen: tu imamo nekaj najpomembnejših stebrov anglikanskega zborovskega repertoarja.

Dve stvari v izvedbah in načinu snemanja sta se mi zares vtisnili. Prva je pogosto polnoglasno petje zbora. Kot bi pričakovali, je v njihovem petju skozi ves program obilo subtilnosti in nians, a kadar je treba – na primer na začetku in koncu Balfour Gardinerjeve Evening Hymn – se zbor res sprosti, vendar brez sledu prepevanja. Drugi dejavnik, ki pritegne uho, je vznemirljiv način, na katerega sta producent Adrian Peacock in tonski mojster David Hinitt – izkušen tandem – posnela orgle katedrale v Elyju. Pogosto polna sredstva instrumenta dajo odličen prispevek, enako izpovedni pa so nekateri tihi odlomki. Spet moramo pogledati le Balfourja Gardinerja. Veličasten zvok orgel, ki vodijo nazaj k uvodni glasbi tretje kitice (‚Praesta, Pater piisime‘), je resnično vznemirljiv, enako nagrajujoči pa so mehki, globoki zvoki orglarskih pedalov v prehodu v skrivnostno drugo kitico himne (‚Procul recedant somnia‘); v teh taktih so orgle, čeprav v tihi dinamiki, izpovedni dejavnik. Ta izvedba veličastnega Balfourja Gardinerjevega anthema je odličen uvod v program.

V svojih zapiskih Jeremy Dibble o Irelandovem Greater love hath no man pravi, da ima „obseg in pripoved, ki spominja na majhno kantato“. Čeprav anthem poznam in imam rad, odkar sem ga pred desetletji prvič zapel v šoli, moram priznati, da na ta način nisem nikoli razmišljal, a Dibble ima, mislim, prav. Ta izvedba zbora Trinity je zelo dobra, čeprav bodo nekateri morda menili, da Stephen Layton odlomku ‚That we, being dead to sin‘ vdahne le malenkost več nujnosti, kot smo je navajeni. Tu in nadalje je glasba podana na zelo dramatičen način; to pomeni, da premišljujoči konec skladbe resnično deluje kot balzam za dušo. Še dramatičnejša je občasno izvedba Bairstowove Blessed city, heavenly Salem. Dinamičnih kontrastov je na pretek, tako zbora kot Harrisona Colea za orglarsko konzolo. Prevzel me je napad moških pevcev na začetku tretje kitice (‚Bright the gates of pearl are shining‘). Zadnja kitica vključuje čudovit, toplo obarvan solo sopranistke Helene Paish, ki me je prej navdušila s svojim kratkim prispevkom pri Irelandu. Jeremy Dibble nam pove, da je Bairstow skladbo napisal leta 1914 za združena zbora dveh cerkva v Bradfordu. Seveda je v tistih časih veliko anglikanskih župnijskih cerkva imelo velike in dobre zbore, a vseeno sem med poslušanjem razmišljal, da so ti bradfordski pevci morali biti dovršena skupina, da so se spopadli z Bairstowovimi zahtevami.

Layton je izbral dva Woodova anthema. Njegovo izbiro opravičuje ne le kakovost glasbe, ampak tudi to, da sta si skladbi močno nasprotni. O Thou, the central orb je dobro znan, in to upravičeno; je veličasten anthem, ki je tu deležen zelo predane izvedbe. Expectans expectavi je morda manj znan, a je zgovorna, čeprav namerno zadržana skladba. Wood jo je napisal v spomin na dva mlada moža, ubita v prvi svetovni vojni. Eden od njiju je bil njegov lastni sin Patrick. Drugi je bil Charles Hamilton Sorley, sin Woodovega tesnega prijatelja, kolega cambriškega akademika. Wood je za uglasbitev izbral pesem Charlesa Sorleyja in jo spremenil v tisto, kar Jeremy Dibble upravičeno opisuje kot „ganljivo elegijo“. Layton iz zbora izvabi zelo izrazno petje.

Večina skladb v tem programu je bila stalnica anglikanskega repertoarja stoletje ali več, a Layton je vključil tudi nekaj novejših. Tej kategoriji bi pripadal Kenneth Leighton z Let all the World in Every Corner Sing, čeprav je zdaj star šestdeset let (izvira iz leta 1965). Je izjemna skladba; tako glasba kot ta izvedba kipita od energije. Zelo občudujem ritmično vitalnost v tej izvedbi; je prav tisto, kar glasba zahteva. Seek him that maketh the seven stars Jonathana Doveja je še novejša skladba; izvira iz leta 1995. Njena vključitev tu je še posebej primerna, ne le zato, ker je prekleto dobra skladba, ampak tudi zato, ker je Dove diplomant Trinity Collegea. Na uvodnih straneh zbor in orglavec glasbi vdahneta skrivnost in občutek prostora. Pozneje, ko se utrip pospeši, so izvajalci pozorni na potrebo po ritmični natančnosti in energiji.

Pred zadnjo zborovsko skladbo slišimo pomemben orglarski solo. Že dolgo občudujem glasbo Matthewa Martina, zato sem komaj čakal, da prvič doživim njegov St Albans Triptych. Napisan je bil za mednarodno orglarsko tekmovanje v St Albansu leta 2019. Jeremy Dibble omenja številne skladatelje, ki so napisali tridelna orglarska dela. Sledi vrnejo do Bacha, a posebej omenja številne francoske skladatelje, med njimi Jehana Alaina; to je še posebej primerno, ker sem pred kratkim, ko sem ocenjeval izjemen disk, na katerem Matthew Martin igra orglarsko glasbo Duruflé in Alaina, odkril, da mu je slednjega glasba zelo pri srcu. Trije stavki Martinovega dela, ki tu traja 11:31, so Introduction with Dances – Intermezzo. Lamento – Fugue. Prvi stavek Dibble dobro opiše kot „demonski ples“, a na polovici je dovolj kontrasta, saj se glasba in izvedba nekoliko sprostita. Srednji stavek je svečana, odmerjena procesija; glasba je po značaju precej zadržana. Triptih se konča s štiriglasno fugo znatne zapletenosti. Jeremy Dibble poudarja, da so proti koncu tega stavka vtkani tematski elementi prvih dveh stavkov. Delo kot celota zahteva opazno virtuoznost; Harrison Cole poda vznemirljivo izvedbo, ki je v posnetku čudovito ujeta.

Za zaključek slišimo še en Bairstowov anthem, Lord, thou hast been our refuge. To je eden od številnih pomembnih anthemov, ki so bili skozi leta napisani za letni Festival of the Sons of the Clergy. Bairstow je to naročilo prejel za festival leta 1916. Ne vem, ali je bilo besedilo določeno ali ga je izbral sam, a besede iz psalmov 90, 144 in 102 so bile še posebej primerne za čas stiske; seveda je bila Britanija leta 1916 sredi velike vojne. Čeprav ima Bairstowova glasba trenutke nemajhne moči – klice po božji pomoči – je splošno razpoloženje trezno in premišljujoče, kar doseže vrhunec v iskreni prošnji ‚Comfort us again, now after the time that thou hast plagued us, / and for the years we have suffered adversity‘. V tej izvedbi se zdi, da se sklepni ‚Amen‘ vleče za vedno. Ta odlična in občutljiva izvedba je zelo lep zaključek odličnega recitala.

Če je, kot verjamem, to zadnji CD, na katerem nastopa Zbor Trinity College v Cambridgeu pod vodstvom Stephena Laytona, je zelo zadovoljiv zadnji del po vseh merilih odlične in bogate diskografije. Mnogi njihovi skupni posnetki so vključevali podjetni, neznani repertoar, a mislim, da je primerno, da se sodelovanje konča z veličastnim izborom iz standardnega anglikanskega repertoarja. Zbor je v vseh točkah v čudoviti formi, poje z disciplino, veliko dovršenostjo in otipljivo predanostjo. Na orglarski galeriji si naloge delita Harrison Cole in Jonathan Lee; igrata izvrstno.

Kot sem že omenil, je posneti zvok prvovrsten.

Morda že imate več posnetkov večine, če ne vseh anthemov v tem programu, a zaradi tega ne mimo tega diska. To je zelo nagrajujoč disk.“