Vsaka skladba je lepo oblikovana, vsaka podrobnost skrbno premišljena in nato zglajena do vzorne ravni bleščečega razkošja.

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Gramophone (Malcolm Riley).

»Tu je sijajen način, kako zaokrožiti Laytonovih 17 let vodenja kapelnega zbora Trinity College Cambridge, z desetimi klasičnimi himnami, posnetimi v katedrali v Elyju v letih 2022-23. Vsaka skladba, ki skupaj zajemajo skoraj stoletje ustvarjanja (1899-1995), je lepo oblikovana, vsaka podrobnost skrbno premišljena (zlasti orgelske spremljave) in nato zglajena do vzornega nivoja iskrečega razkošja.

Program odpre žareči Evening Hymn (»Te lucis ante terminum«) Balfourja Gardinerja iz leta 1908. Orgelski uvod nikoli ne zataji, njegova uporaba dolgih pedalnih tonov pa napetost čustev dvigne do čudovitega učinka. Kot dober edvardijanski bojna ladja plove naprej z zaupanjem. Tudi Irelandova Greater love se dotakne srca. Laytonove sopranistke ustvarijo laserski svetlobi podobno sijajnost na vrhuncu, solistka Helena Paish pa združuje toplino z nedolžnostjo. Le zelo kratki baritonski solo zveni nekoliko podhranjeno. V zadnjih letih so Bairstowovo vojno himno Lord, thou hast been our refuge (1916) po dolgem obdobju zapostavljenosti spet povzeli nekateri naši večji zbori. Veličasten nedavni posnetek Merton College, Oxford pod Benjaminom Nicholasom vsebuje Bairstowovo prvotno orkestrsko orkestracijo in je krajši za več kot minuto. Cambriški posnetek ima nedvomen občutek razkošnosti, a nobenega namiga na vleko glasbe.

Za čisto lepoto zvoka nič ne prekaša poročne himne Patricka Hadleyja My beloved spake iz leta 1936 z njenimi obokanimi frazami, ki lebdijo brez truda: tehnični podvig glede na zahtevani ogromni dinamični razpon. Po kopanju v tako ekstatični toplini Kennetha Leightona Let all the world ponuja nekakšno poživljajočo hladno kopel, polno kvartalne energije sredine šestdesetih, čeprav je očitno delo dobro šolanega nekdanjega katedralnega pevca.

Seek him Jonathana Doveja brbota in se iskri z očarljivo intenzivnostjo, par himn Charlesa Wooda in O how glorious Basila Harwooda (vse znani konjički) pa so globoko zadovoljive. Jonathan Lee in Harrison Cole si delita vlogo orglavca z asertivno avtoriteto, ki presega njuna mlada leta, in izvabljata vsako kvaziorkestrsko barvitost. Kot bonus Cole zaigra St Albans Triptych Matthewa Martina iz leta 2019, naročen v spomin na pokojnega Petra Hurforda. Orgle v Elyju niso nikoli zvenele bolj polne ognja in poleta.«