Leighton: Crucifxus pro nobis

»Glasba Kennetha Leightona je v srcu angleškega stolničnega repertoarja,« se glasi uvod k Hyperionovi prejšnji plošči skladateljeve zborovske glasbe iz Wells Cathedral (CDA67641). V nekaj letih, ki sem jih preživel v Oxfordu, se je to zagotovo zdelo res. Zelo živo se spominjam, da je bila njegova glasba pogosto na sporedu pri zborovskem večernem bogoslužju in drugih službah, še posebej pa se spominjam izvedbe Choir of Magdalen College, v kateri so zapeli skladbo, ki jo je Leighton napisal zanje, Magnificat in Nunc dimittis ‘Collegium Magdalenae Oxoniense’, popolnoma čarobno.

To je pravzaprav tretja plošča, posvečena stolnični glasbi Leightona, ki jo je izdal Hyperion. Medtem ko zgoraj omenjena plošča ne podvaja nobene glasbe z nove plošče, najzgodnejša, na kateri je nastopal Choir of St Paul’s Cathedral in ki je zdaj izšla pri njihovi cenovno ugodni založbi Helios (CDH55195), res podvaja polovico tukaj predstavljene glasbe. Naj vas to ne odvrne od odkrivanja te nove plošče. Čeprav je prejšnja plošča dobra in je ne bom nikoli odložil, se zdi, da so se v štiriindvajsetih letih od njenega snemanja okusi in izvajalska praksa spremenili, ne nazadnje pri tempih. V vmesnih letih je nastalo več lepih posnetkov, ne nazadnje tisti Finzi Singers pri Chandosu (CHAN 9485) in Choir of St John’s College Cambridge pri Naxosu (8.555795). Medtem ko St Paul’s zdaj zveni nekoliko prepočasi, je St John’s pod Christopherjem Robinsonom ponekod nekoliko prehiter. Tu Stephen Layton skupaj s Paulom Spicerjem in Finziji privzame bolj odmerjen pristop, s tempi med obema skrajnostma, in zame to deluje najbolje.

Plošča se odpre z najlepšim posnetkom, kar sem jih slišal, Leightonovega prvega poskusa Magnificat in Nunc, ‘Collegium Magdalenae Oxoniense’. Zaradi njega si želim nazaj v Oxford. Sledijo odlični posnetki nekaj kratkih skladb. Nato pride Missa Brevis, kjer znova zasije Trinity College Choir. Orgelski vložek je v obliki Ite, missa est iz Missa de Gloria, znane tudi kot Dublin Festival Mass, štiridesetminutnega orgelskega dela na podlagi salisburyjskega korala iz 12. stoletja za velikonočni dan. Po trajanju je skoraj enak moji kopiji posnetka Dennisa Townhilla celotnih orgelskih del pri Priory (PRCD 326), vendar z ostrejšim in bolj določnim posnetkom. Druga polovica te zborovske pojedine se začne s čudovitim What love is this of thine?, ki je eno mojih najljubših skladateljevih zborovskih del, in Second Service. Ta uglasbitev Mag in Nunc je nastala dvanajst let po njegovi prvi za Magdalen College, zato je uglasbitev bolj reprezentativna za Leightonov zreli in bolj individualni slog, odlično delo. Zadnje delo je nenehno priljubljeni Crucifixus pro nobis, čudovit zborovski kos s solističnim tenorskim partom, ki ga tu poje Andrew Kennedy. Od štirih različic, ki jih imam, je ta nova hitro postala moja prva izbira. Ne gre le za tempe, kot omenjeno zgoraj, temveč tudi za interpretacijo, saj se mi zdi Kennedyjevo petje solističnega parta boljše od drugih – lep konec izjemne plošče.

Vsi izvajalci, bodisi pevci bodisi orglavci, so v resnično odlični formi, Stephen Layton pa gotovo iz svojih zasedb izvabi najboljše. Spremna besedila Teda Tregearja, sestavljena s pomočjo skladateljeve hčere Angele, ponujajo dober vpogled v skladateljevo življenje in glasbo. Tudi zvok posnetka je prvovrsten. Tonski mojstri so izvedbe ujeli v naklonjeno in prijetno akustiko, kar ni majhen podvig, če se zavemo, da je bila večina glasbe posneta v ogromnem prostoru Lincoln Cathedral.

Stuart Sillitoe