Leighton: Crucifxus pro nobis

Izjemno dosledni glasbeni slog Kennetha Leightona pomeni, da so njegove značilne poteze, kot so obsežna raba kromatike in sinkopiranja ter zapleten kontrapunkt, vedno prisotne. Vendar naj tisti, ki pričakuje, da bo njegova glasba zvenela vsa enako, prisluhne dvema korenito različnima uglasbitvama Magnificat in Nunc dimittis. Pustolovski harmonski jezik pogosto vodi v tonalno dvoumnost in človek ima občutek, da je mirni počitek preprostega dur ali mol akorda dosežen le po težavnem glasbenem potovanju.

Neizprosna zapletenost Leightonove glasbe predstavlja resne izzive za pevce in orglavce, toda Choir of Trinity College Cambridge jih odvrže z izvedbami neprekosljive odličnosti. Pod izkušenim vodstvom Stephena Laytona sta njihova artikulacija in fraziranje vedno zvesta besedilom, skladateljeve natančne oznake pa so skrbno upoštevane. Visoka pohvala gre tudi tenoristu Andrewu Kennedyju (solist v Crucifixus pro nobis) in orglavcema Jeremyju Colu in Eleanor Kornas.

Moj edini zadržek do te plošče je odmevna akustika katedrale v Lincolnu, ki včasih zmanjša jasnost v delih, ki vključujejo orgle. Kljub vsem prizadevanjem pevcev in orglavcev hitri in glasni odlomki v prostranih prostorih postanejo nekoliko zamegljeni, poslušalci pa bodo morda raje izbrali jasnejši, bolj prosojen posnetek Choir of St John's College, Cambridge, pri založbi Naxos. Pod vodstvom Christopherja Robinsona je njihovo petje dosledno prvovrstno; vendar čustvena intenzivnost pevcev Trinity Collegea njihove izvedbe uvršča v poseben razred. Bogatejši in toplejši zvok založbe Hyperion njihovi plošči prav tako daje prednost pred zgoščenko Naxos; zelo mogoče je, da bo eden najlepših zborovskih posnetkov, kar jih bom slišal letos.

Christopher Nickol