Leighton: Crucifxus pro nobis

Izvedba Posnetek

Besedilo kantate Crucifixus pro nobis Kennetha Leightona je cerkveni ekvivalent filma snuff; modre ustnice, drveča kri in grde podplutbe na telesu križanega Kristusa se žalostno zadržujejo v pesmi jezuita Patricka Careyja, z navidezno namero, da bi krivdo naprtile poslušalcu.

Slikovite podobe vabijo k drzni ekspresionistični glasbi, a v resnici Leightonovo uglasbitev večji del časa zaznamuje zadržana intenzivnost. Pisanje je najlepše, kadar poje tenorist Andrew Kennedy: njegov prispevek je vseskozi prepričljiv in neomajno predan. V sklepnem »Drop, drop slow tears« je zbor čudovito tiho zapel, pri čemer je zlasti impresivna žalostinka čistosti sopranske linije.

Izvedba Missa brevis je, če kaj, še boljša, Leightonov eliptični jezik pa dirigent Stephen Layton razčleni z izjemno ostroumnostjo. Svojim mladim pevcem izvabi izjemne subtilnosti izraza v delu, ki bi, kot mnoga takšna skrajšana dela, zlahka zdrsnilo mimo v trenutku in za seboj pustilo malo sledi.

Med krajšimi deli je uglasbitev Manleyja Hopkinsa God's Grandeur posebej osupljiva, a v resnici na tej globoko empatični, dovršeno izvedeni izbiri ni nobene dolgočasne skladbe.

Terry Blain