Leighton: Crucifxus pro nobis

Besedilo kantate Crucifixus pro nobis Kennetha Leightona je cerkveni ekvivalent snuff filma: modre ustnice, brizgajoča kri in grde modrice na telesu križanega Kristusa so žalobno obravnavane v pesmi jezuita Patricka Careyja, z navideznim ciljem, da bi poslušalca obremenili s krivdo.

Grafične podobe vabijo k drzno ekspresionistični glasbi, a Leightonova uglasbitev je večino časa pravzaprav zaznamovana z zadržano intenzivnostjo. Zapis je najboljši, ko poje tenorist Andrew Kennedy: njegov prispevek je skozi in skozi prevzemajoč in neomajno predan. V sklepnem ‚Drop, drop slow tears‘ je čudovito tiho petje zbora, kjer je še posebej impresivna žalostna čistost sopranske linije.

Izvedba Missa brevis je če kaj še boljša, Leightonov eliptični jezik pa dirigent Stephen Layton razčlenjuje z izjemno ostrino. Iz svojih mladih pevcev izvabi velike subtilnosti izraza, v delu, ki bi kot mnoga skrajšana dela zlahka v trenutku minilo in za seboj pustilo malo sledi.

Med krajšimi deli je še posebej izrazita uglasbitev Manleyja Hopkinsa God’s Grandeur, a pravzaprav na tem globoko sočutnem, dovršeno izvedenem izboru ni dolgočasne skladbe.

Terry Blain