Lauridsen: Nocturnes

Minili sta dve leti, odkar je Hyperion širšemu občinstvu predstavil glasbo Mortena Lauridsena in si za svoj trud prislužil nominacijo za grammyja. Tisti prvi zvezek verskih del tega skladatelja z ameriške zahodne obale je tu dopolnjen z antologijo, ki zajema predvsem njegove posvetne zborovske skladbe, čeprav je tudi tu še vedno čutiti sapico duhovnosti.

Mid-Winter Songs iz leta 1983 uglasbijo pet pesmi Roberta Gravesa z orkestrsko spremljavo v slogu, ki spominja na Coplanda; intimnejše Les Chansons des roses se obrnejo k francoskim pesmim Rainerja Marie Rilkeja; tri Nocturnes pa uglasbijo še več Rilkeja ob pesmih Čilenca Pabla Nerude in Američana Jamesa Ageeja. Poleg tega sta tu še par anthemov iz leta 1970 in spokojna uglasbitev antifone Ave, dulcissima Maria.

Kaj več je mogoče reči o petju, kot da je to Polyphony? Ta ansambel, nedvomno eden najboljših majhnih zborov, ki so danes pred javnostjo, vsemu, kar poje, vdahne uvid, jasen ansambel in tonsko toplino. Britten Sinfonia ponuja barvito podporo v Gravesovem ciklu, medtem ko Lauridsen sam izvaja klavirske spremljave v treh drugih stavkih, tako da lahko domnevamo, da je vse opremljeno z njegovim imprimaturjem.

Matthew Rye