Lauridsen: Lux aeterna

»Lux aeterna« z zborovsko glasbo osvetljuje upanje

Pri svojem delu tedensko prejmem na ducate zgoščenk, več, kot jih lahko poslušam, kaj šele ocenim. Poskušam jih čim več poslušati; občasno kaj posebej dobro izvedenega poslušam drugič ali celo tretjič. Pred kratkim pa sem povsem po naključju našel posnetek, ki ga komaj odložim: »Lux aeterna«, kristalno čist posnetek zborovskih del ameriškega skladatelja Mortena Lauridsena (r. 1945).

Po sreči (ali čem drugem) sem ga vzel iz kupa »za poslušanje« kmalu potem, ko sem izvedel, da so mojega prijatelja in nekdanjega sodelavca iz Chicaga, tenorista Richarda »Buda« Markleyja, našli umorjenega v njegovem stanovanju. Ta glasba mi je jasno spregovorila v uri stiske, zdaj pa, ko je šok popustil, se k njej vedno znova vračam.

Kot Fauréjev Requiem ali Brahmsov »Nemški requiem« je to glasba, ki toplo govori žalujočim in žalujočega popelje iz senc žalosti v spoznanje večne svetlobe. Za nas, ki potrebujemo veliko glasbo, da bi živeli in čutili polneje, ta dela jasno govorijo duši in osvetljujejo naše večje upanje.

»Lux aeterna« (1997) v petih stavkih (»Introitus«, »In te, Domine, speravi«, »O nata lux«, »Veni, Sancte Spiritus« in osupljivi »Agnus Dei - Lux aeterna« kot sklep) za zbor in orkester povzema znane fraze iz rekviemske maše in jih združuje z vrsticami iz psalmov in latinskih himen. Začne se z golim, Góreckemu podobnim bobnenjem in se skozi molovsko strogost stopnjuje v veličastno, sijočo odprtost, z aleluja, ki s svojo zanesenim veseljem zdi se razklepajo nebesa.

Zgoščenka vsebuje tudi, v povsem drugačni smeri, »Madrigali: Six 'Fire Songs' on Italian Renaissance Poems«, nato pa se vrne k sakralnemu s čudovitimi uglasbitvami »Ave Maria« (ta bi lahko resno tekmovala z uglasbitvijo Franza Biberja), »Ubi caritas et amor« (zgrajene na znanem koralnem napevu) in svetlečo uglasbitvijo »O magnum mysterium«. Lauridsenov idiom uporablja vse od koralnih oblik do renesančni polifoniji podobnega sloga in namigov na Johna Tavernerja, vse to združeno z njegovim lastnim edinstvenim skladateljskim glasom. To je nekaj najhvaležnejšega pisanja za človeški glas in nekaj najgloblje duhovne skladbe, kar sem jih slišal od sodobnega skladatelja.

Vse to prejme brezhibno, popolnoma uravnoteženo izvedbo britanske zborovske skupine Polyphony pod vodstvom nadarjenega Stephena Laytona, pri čemer ji spretno pomaga Britten Sinfonia. Če imate radi zborovsko glasbo, če cenite skladbe, ki vas dvignejo nad vsakdanjost, »Lux aeterna« ne smete zamuditi.

Sarah Bryan Miller