Lauridsen: Lux aeterna

Zborovsko delo Polyphony pod vodstvom Stephena Laytona je solidno in navdihujoče skozi vso ploščo, vendar je ravno v izvedbah a cappella njihova prava glasbenost, brezhibna intonacija in občutek za ansambel najbolj cenjena in na vrhuncu. Resnično pojejo z enim srcem. Zborovski zvok je večinoma topel in bogat. Občasno pa so ravni toni sopranov precej prebadajoči. Lahko bi sklepali, da je to ena od slabosti poslušanja teh del na posnetku v primerjavi z živo izvedbo. Tekstura, zvok in harmonski občutek Lauridsena so najboljši v živi izvedbi. Ta glasba zahteva akustični prostor, ki je soizvajalski partner, kot v zborovski tradiciji Benetk , kjer alikvotni toni spletajo svojo lastno galaksijo harmonij. Polyphony, Stephen Layton, Britten Sinfonia in Pauline Lowbury so to ploščo posneli leta 2003, skupaj s skladateljem, v Temple Church v Londonu . Edina stvar, ki je boljša od tega posnetka, je živa izvedba.

Geraldine M. Rohling