Lauridsen: Lux aeterna

Aprila 2002 sem o plošči Rubeda Canis Musica Release RCM 19705 zapisal naslednje: »Ta plošča je moja zborovska plošča leta! Ne vidim, kako bi jo bilo mogoče preseči, tako glasbeno kot po izvedbi in posnetku. Čeprav je v Združenem kraljestvu zaenkrat še ni mogoče dobiti, vas pozivam, da jo naročite iz ZDA (Amazon.com jo lahko dobavi takoj). Naložbe ne boste obžalovali.«

Žal ta izvirna plošča v Združenem kraljestvu še vedno ni na voljo, čeprav jo je še vedno mogoče kupiti prek ameriških spletnih strani. Končno imamo britansko izdajo Lauridsenove glasbe in je osupljiva. Posnel jo je Polyphony ob prisotnosti skladatelja leta 2003. Čeprav med ploščama obstajajo majhne razlike, bi bil zadovoljen s katerokoli. Ker imam obe, sem dvojno zadovoljen.

Lauridsenovo zborovsko pisanje je čudovita izkušnja za poslušanje. Posnetek pri založbi Hyperion je nekoliko jasnejši od ameriške izdaje, Britten Sinfonia pa igra z malce več občutka kot Los Angeles Master Chorale.

Lux Aeterna, napisana leta 1997 in krstno izvedena na plošči RCD, je na plošči Hyperion izvedena z enakim skupnim trajanjem, a z različnimi trajanji nekaterih od petih stavkov.

Na tega poslušalca skupni učinek nima posledic. Obe interpretaciji obožujem. Navdihnil jo je Brahmsov Requiem, čeprav je med skladbama malo podobnosti, razen občutka predanosti in rabe počasnega, globokega uvoda à la Brahms. Pet je stavkov: Introitus, In Te Domine Speravi, O Nata Lux, Veni Sanctus Spiritus in Agnus Dei - Lux Aeterna. Pobožni značaj je izrazito v ospredju, z vzpenjajočimi se zborovskimi linijami, zaradi katerih se vam naježijo lasje na zatilju.

Six Madrigali ni vključen na ameriški plošči, lahko pa ga slišimo v izvedbi Nordic Chamber Choir pod vodstvom Nicola Matta (Bayer BR 100 305). V tem primeru je izdaja Hyperion boljša. Matt je dosledno počasnejši. Madrigali s nekoliko hitrejšim tempom so izrazito izboljšanje.

Pri Ave Maria je Los Angeles Master Chorale nekoliko počasnejši, vendar je raven zborovskega petja enaka – vrhunska.

Ubi caritas et amor, ki ga prav tako ni na plošči RCM, je kratka zborovska skladba, napisana po tem, ko je bila posneta plošča iz Los Angelesa. Je podobne narave kot ostale skladbe, čeprav je prisotna prvina gregorijanskega korala, nova značilnost Lauridsenovega pisanja.

Nazadnje pridemo do O Magnum Mysterium, ki sta ga leta 1994 krstno izvedla Salamunovich in njegov zbor. To vrhunsko delo je vredno celotne cene plošče. Zaokroži povsem očarljivo ploščo, ki si ne predstavljam, da ne bi ganila vsakega ljubitelja glasbe. Izvedba pri Hyperionu se rahlo vleče v primerjavi z ameriško tekmico, a razlika je le majhna. Stephen Layton vzame več kot minuto več, kar se ne sliši veliko, a pri šestminutni skladbi je razlika pomembna. Izvedba iz Los Angelesa teče bolje, a spet je razlika majhna.

Polyphony je veliko manjši zbor od Los Angeles Master Chorale, kar prinaša tako prednosti kot pomanjkljivosti. Dikcija je jasnejša in zborovska disciplina zveni nekoliko boljša, a pri polnem zagonu ima večji ameriški zbor prednost v moči in polnosti tona. Dobro, da mi ni treba enega priporočiti pred drugim.

Ta izdaja založbe Hyperion je vrhunska in plošča je obvezna. Upam, da boste v njej uživali enako kot jaz.

John Phillips