Lauridsen: Lux aeterna

On je Rutter za misleče zboriste, visoko cenjen v ZDA in znan po tem, da je večglasni polifoni slog velikih renesančnih mojstrov prenesel v sedanjost. Več kot to, ima dar za pisanje melodij graciozne oblike in velike lepote. Zato zbori radi pojejo njegovo glasbo in v resnici potrebuje najboljše med njimi. V zboru Polyphony na tej plošči dobi enega takšnih in zveni veličastno.

Glasba Lux Aeterna (1997), po kateri nosi plošča naslov, je ob prvem poslušanju skoraj kot nadaljevanje Fauréjevega Requiema, a Lauridsen je veliko več od tega. Njegove uglasbitve italijanskih pesmi iz leta 1987, naslovljene Madrigali, so polne disonanc in so enako izziv za poslušalca kot za pevce. A mislim, da sem od vse glasbe najbolj užival v treh krajših liturgičnih skladbah, s katerimi se CD konča: Ave Maria, Ubi Caritas Et Amor in O Magnum Mysterium. So veličastne.