Lauridsen: Lux aeterna

Ta nova plošča večkrat nagrajenega zbora Polyphony je nekaj prav posebnega. Glasba Mortena Lauridsena, hkrati resnično izvirna in pomirjujoče dostopna, je v njegovi domači Ameriki dosegla nekakšen kultni status. Stephen Layton iz svojih glasbenikov izvabi nekatere najbolj goreče lirične izvedbe zadnjih let. Lux aeterna je po londonski krstni izvedbi časnik The Times pozdravil takole: »klasika novega ameriškega zborovskega pisanja ... v tem s svetlobo prežetem kontinuumu svetih besedil se strukture starega sveta in duh novega sveta prepletajo v zvito napisani partituri, hkrati čutni in skopi«.

Če bi iskali primerjavo, bi bila morda s Fauréjevim Rekvijemom, a to novo delo si zagotovo zasluži, da stoji samostojno kot edinstveno. Madrigali, podnaslovljeni »Six Fire Songs on Italian Renaissance Poems«, so fenomenalno zahtevna zborovska dela brez spremljave, povsem v tradiciji Monteverdija in Gesualda. Vendar so tehnične težave, ki jih predstavljajo izvajalcu, poslušalcu prikrite z neprekinjenim občutkom smotrnosti, ki cikel združuje v celoto osupljivega učinka.

Tri latinski moteti, ki zaključujejo ploščo in se gibljejo v podobno razkošnem zvočnem svetu kot Lux aeterna, so resnično moderni mojstrovini v tradicionalni zvrsti motete.