Lauridsen: Lux aeterna

Tu je nekaj izjemnega zborovskega petja, zlasti v šestih Madrigali. To so vokalno zahtevna dela, ki zahtevajo tisto tehnično in glasbeno premoč, v kateri so Polyphony, ki se zdaj bližajo svojemu 20. letu, absolutni mojstri. Pod občutljivim in inteligentnim vodstvom Stephena Laytona ustvarijo izvedbe, ki so hkrati sveže in brezhibno podrobne. […] Jasno je, da je Lauridsenova partitura, če nič drugega, virtuozno raziskovanje tehnike zborovskega petja. Kot taka si ne bi mogla želeti bolj samozavestne in dognane izvedbe; ali, če smo že pri tem, bolj bogatega posnetega zvoka, kakršnega je Hyperion ustvaril v londonski cerkvi Temple.