Lauridsen: Lux aeterna

Ime Mortena Lauridsena sem v zadnjih letih zasledil vse pogosteje; zdelo se je, da si v zborovskih krogih pridobiva vse večji sloves s opusom glasbe, ki jo pevci radi izvajajo. Čeprav sem že leta 1998 opazil zgoščenko njegovega dela Lux aeterna in drugih zborovskih del, nominirano za grammyja, in je od takrat izšlo še več posnetkov njegove glasbe, so mi vsi nekako ušli. Šele zdaj, ko je Hyperion izdal zgoščenko, posvečeno samo Lauridsenu (CDA67449), z londonskim zborom Polyphony pod vodstvom Stephena Laytona, sem lahko slišal, kaj stoji za tem slovesom, in odkril, da gre za zmožnost obvladovanja zborovskih tekstur tako naravno, kot voda teče po klancu navzdol, ter za melodični navdih podobne spontanosti. Ni čudno, da ga toliko izvajajo: to mora biti čudovito peti. In vsak poslušalec, ki se ne stopi ob uvodu v Lux aeterna, lahko ušesa kar vrže stran. Zato sem dvignil telefon za pogovor z njim samim in ga ujel na poti na naslednji dan nacionalne konvencije American Choral Conductors, kjer je bila ravnokar krstna izvedba novega Lauridsenovega dela, niza treh nokturnov.

Najprej prve stvari. Vsakdo, ki naleti na ime Morten Lauridsen, bi domneval, da je njegov nosilec Danec; je, in če je, katera generacija? »Danska dediščina, praded po očetovi strani,« pojasni v sproščenem in preprostem slogu, ki se zdi značilen za tega človeka. »Bili so pionirji na območju Seattla. Moja pratetka je rekla, da so prvih 20 let govorili samo dansko. Druga stran družine je bila mešanica Ircev in Nemcev in so se naselili v vzhodnem Washingtonu. Odraščal sem v Portlandu v Oregonu in še vedno imam kočo na otočju San Juan, na zelo odmaknjenem otoku, kjer ni elektrike ne notranjega vodovoda. Leta 1975 sem kupil opuščeno trgovino na obali. Otok nima trajektne povezave; pošta prispe približno trikrat na teden z ladjo; na otoku pa živi okoli 75 trdoživih duš. Poleti postanem tesar in popravljam svojo kočo.« Je ta koča enakovrednik Mahlerjeve odmaknjene Komponiehäuschen v Toblachu v Dolomitih (ki je mimogrede ohranjena v zelo slabem stanju, za to bi bilo treba nekaj storiti). »Vsekakor! Mnogi so rekli, da so tamkajšnja spokojnost, bližina narave in vztrajni mir vplivali na mojo glasbo, in mislim, da je to res. Če ste raziskali mojo spletno stran (www.mortenlauridsen.com), boste videli, da je tam slika starega klavirja, klavirja za 50 dolarjev, na katerem sem dokončal O magnum mysterium in Lux aeterna. Medtem ko sem delal na teh skladbah, je mimo moje koče prihajalo veliko obiskovalcev in dobesedno sem moral na sprednja vrata obesiti napis: ›Komponiram, pridite nazaj ob 4.30.‹ Pogledal sem skozi okno in videl majhno gručo ljudi, ki so gledali na uro, ob 4.30 pa, bum, bum, bum po vratih, in noter so prišli! Poletne mesece ponavadi preživim tam. Zame je zelo pomembno, da grem v kraj tišine in spokojnosti, kjer lahko premišljujem. Nagnjen sem k meditativnosti. Pred mnogimi leti sem 10 tednov preživel na gozdarskem opazovalnem stolpu in to mi je spremenilo življenje: med službovanjem na stolpu sem se odločil za glasbo in po tej odločitvi odšel v Los Angeles nadaljevat študij. Zelo sem vesel te izbire, zaradi tolikšnega števila odličnih zborov in pevcev tukaj v Los Angelesu. Moja druga ljubezen je poezija in svoje ustvarjalno življenje sem posvetil uglasbljanju besedil, s čimer združujem svoji dve strasti.«

Lauridsen se morda zaveda svojega mesta v naravi; se zaveda tudi svojega mesta v kulturni tradiciji, nižje po toku od skladateljev, kot sta Samuel Barber in Randall Thompson? »Vsekakor. Vedno sem občudoval skladatelje, ki znajo ravnati z melodično linijo, in ti skladatelji so to zagotovo znali. Skladal sem tudi več umetnih pesmi in zelo rad imam ameriško glasbeno gledališče, glasbo Jeroma Kerna, Gershwina, Porterja, Rodgersa in drugih. Ko imam predavanja o svoji glasbi, te osebnosti vključim ob bok velikim skladateljem samospevov, kot so Brahms, Schumann in Schubert. Umetnost komponiranja elegantnih melodičnih linij, ker se je toliko skladateljev preprosto boji napisati, kar se mi zdi obžalovanja vredno, je nekaj, kar brusim vse življenje.

Zelo sem občutljiv za besedila, ki jih uglasbljam, in svoje glasbene uglasbitve oblikujem tako, da dopolnjujejo slog in vsebino poezije. Moj Lorcov cikel je na primer popolnoma atonalen, zelo abstrakten in koloristen, ker je abstrakta sama poezija. V Lux aeterna pa se vračam k renesančnim postopkom, zlasti tistim v glasbi Josquina in Palestrine, da uglasbim besedila, ki se vrtijo okoli bolj spokojnega simbola luči. Uvod v Lux aeterna je kot svetloba, ki se pojavi iz teme, vse nad dvojnim pedalnim tonom v nizkih in visokih godalih. Skladba naj bi poslušalca odpeljala v kraj notranjega miru, razumevanja in razsvetljenja. Vesel sem, da se vam zdi lepa, saj je to zagotovo bil namen. Besedila Madrigali pa so absolutno nasprotna temu, s svojo temo in tesnobo, zato sem uporabil kompleksne harmonije, kakršne bi našli pri Monteverdiju in Gesualdu. Zelo me je razveselilo, ko je Stephen Layton napisal: ›Posneli bomo tako Lux aeterna kot Madrigali,‹ dva popolnoma nasprotna skladateljska in besedilna sloga, drug za drugim.« Madrigali so veliko bolj zavestno »besedni« kot druga dela tukaj. »Povsem prav imate, in združuje jih seveda ›ognjeni akord‹ in nenehno sklicevanje na ogenj, vse skupaj osredotočeno na zamisel zelo strastne, večinoma neuslišane ljubezni.«

Lauridsen je kot odskočno desko za Lux aeterna omenil Palestrino; meni je čista človeškost in toplina glasbe lažje prikazala Lassusa. »Zelo občudujem Lassusa. Iskal sem čistost zvoka in Palestrina je čudovit vzor, prav tako Josquin v svojih mašnih uglasbitvah, na primer v zahtevnejših kanonskih postopkih ali rabi fauxbourdona, cantus firmusa, renesančne modalnosti in formalnih struktur ipd. Sem študent zgodovine in vidim se neposredno povezanega s temi čudovitimi skladatelji preteklosti, ki so nam zapustili tak zaklad literature. Pri komponiranju Lux aeterna in motetov sem zelo tesno sodeloval z ugledno dirigentom Los Angeles Master Chorale, Paulom Salamunovichem, ki je strokovnjak za latinsko liturgijo. Zato sem napisal glasbo, ki mu je bila pisana na kožo, in tudi glasbo, ki je osvetlila posebno vrsto zborovskega zvoka LA Master Chorale. Moja zgodovina s tem ansamblom mimogrede sega do njihovega ustanovitelja Rogerja Wagnerja, ki je z Master Chorale leta 1985 dirigiral moje Mid-Winter Songs na poezijo Roberta Gravesa, prav tako njegov naslednik John Currie, ki je isto skladbo dirigiral leta 1990.

Naslednje leto se bom vrnil v Anglijo, da bi s Stephenom in Polyphony ter Britten Sinfonia posnel Mid-Winter Songs, pa tudi Les chansons des roses na pesmi Rilkeja in povsem nove Nocturnes, ki so bile ravnokar krstno izvedene, ter več sakralnih skladb. Zelo me privlači zamisel ciklov, enotne ideje, pogosto enega samega pesnika, in oblikovanja svojih glasbenih sredstev tako, da dopolnjujejo to besedilo.« Besede same sprožijo glasbeni odziv, sprožijo idejo? »Vsekakor. Na primer, poezija, ki sem jo uglasbil za Nocturnes (moj sedmi vokalni cikel), nekaj ljudi se je na krstni izvedbi strinjalo z mojo mislijo, da je Nerudova pesem (iz njegovih 100 Love Sonnets) najlepša ljubezenska pesem, kar so jih kdaj doživeli. Od novih Nocturnes je po ena v francoščini, španščini in angleščini, vse na besedila, povezana z nočjo. Zanimajo me tudi poetične zamisli z univerzalno temo; na primer zamisel o luči v Lux aeterna, univerzalni simbol razsvetljenja na vseh ravneh, vključno z razumevanjem, lepoto, večnim življenjem, duhovnostjo itd., s katero sem se tolažil, ko sem izvedel za skorajšnjo smrt svoje matere. Obrnil sem se k svoji umetnosti, kakor so počeli drugi umetniki, da bi se spopadel z intenzivnim osebnim položajem. Vsak dan iti v svojo skladateljsko delavnico in uglasbljati tako pomirjujoča besedila mi je bilo v veliko tolažbo, in moram reči, da prejemam veliko pošte od posameznikov, ki mi pišejo in povedo, da jim je Lux aeterna prinesla ogromno tolažbe v njihovi žalosti.«

Je Lauridsen kristjan? Njegov pogovor začenja nakazovati premišljeno izražanje vere. »Vsekakor. Cerkev mi je kot mladeniču veliko pomenila, zlasti ker sem prihajal iz manj kot srečnega otroštva. Ozadje, zakoreninjeno v krščanskem prepričanju, se ponuja za globoko duhovne uglasbitve, kakršne sem skladal. Zanimivo je, da so bila, ko sem začel komponirati, moja prva zborovska dela vsa uglasbitve psalmov, teh sem naredil pet, nato pa sem se bolj obrnil k posvetnim uglasbitvam. Toda od sedmih ciklov temelji samo Lux aeterna na sakralnih besedilih.«

Bi bilo torej pošteno Lauridsenovo fascinacijo s človeškim glasom videti kot podaljšek tega verskega občutenja, del istega impulza, v splošni hvalnici? »Ne toliko, preprosto menim, da je človeški glas najlepše glasbilo, ansambli človeških glasov pa najosebnejše oblike človeškega izražanja. S tem prepričanjem in naravno afiniteto do besedil mi je naravno, da pišem glasbo za zbore in solistične glasove. Seveda je za založnike trg za izdajanje umetnih pesmi zelo majhen, a to mi sploh ni nič spremenilo: preprosto pišem, kar me nagovarja, brez misli na finančni dobiček. Z založnikom Peer Music sem sprva podpisal zaradi njihove velike zavezanosti umetni pesmi. Peer je bil na primer eden prvih založnikov Charlesa Ivesa.«

Lauridsen je medtem Peer nagradil s prodajnimi številkami, ki si jih ob prvem podpisu pogodbe z njim niso mogli predstavljati. »Theodore Presser je distributer za Peer in tri moja dela so njuni najbolje prodajani izdaji vseh časov, od leta 1783, ko sta začela poslovati. To je že dolgo nazaj! Veste, zborovska skupnost je zelo povezana, in ko so dela napisana prijazno do glasov ter s pomenom in globino, se skupnost odzove enako. Peer mi pravi, da se bližajo milijonu prodanih partitur. To je zelo vzpodbudno.«

Lux aeterna beleži število izvedb v tempu, ki bi razveselil vsakega založnika. Njen skladatelj ima razlago: »Eden od razlogov za veliko število izvedb orkestrske različice je, da je ansambel godal in sedmih pihal pogosto proračunsko dosegljiv organizacijam (vključno s cerkvami), ki želijo skladbo uvrstiti na spored. Velikost godalne skupine se spreminja glede na velikost zbora; v partituri dirigentu podam predloge glede števila potrebnih godal. Lani je bil koncert, posvečen samo Lauridsenu (vsi štirje so prejeli e-pošto Stephena Laytona z besedami: ›Obožujemo vašo glasbo. Izvajali smo Madrigali na koncertih in radi bi posneli zgoščenko, posvečeno samo Lauridsenu, ki bi vključevala ta cikel ter Lux aeterna in tri motete.‹ Madrigali so mimogrede zasnovani za zelo napreden zbor, to je težka skladba za petje, na vse načine zelo zapletena, ritmično, harmonsko, melodično, in je v italijanščini. Lani sem prišel v London in imeli smo najčudovitejšo izvedbo Lux aeterna v kapeli King's College v Cambridgeu in nato v katedrali v Norwichu; nato smo se vrnili v London in jo posneli v St Luke's. Hkrati, ko je Hyperion snemal to novo zgoščenko, je Faber Music izdal več izdaj mojih del in zdaj upravlja moj katalog Peer Music v Združenem kraljestvu. Te izdaje in ta nova zgoščenka bodo moje delo naredile veliko bolj znano v Evropi.«

Kakšen delovni odnos je imel s Polyphony? »Spektakularen! Ni bilo trenutka, ko ne bi bil izpostavljen muziciranju najvišje ravni s tem briljantnim dirigentom, zborom Polyphony in Britten Sinfonia. Bilo je popolnoma čudovito. Izvedbe so osupljivo lepe, tako občutljive za besedila in moje glasbene partiture. Moja glasba je v najboljših rokah pri teh glasbenikih in pri založbi Hyperion. Ti britanski glasbeniki so med najboljšimi na svetu.«

Že iz melodičnih fraz v prvih taktih Lux aeterna Mortena Lauridsena (1995), za zbor, godala in pihala, veste, da bo to delo, ki bo vašo dušo spravilo skozi ožemalnik; preprosto je izjemno lepo, njegov nežni, modalni godalni kontrapunkt uvede toplo objemajoč val zborovskega zvoka, ki vas zadene naravnost v srce. Njegova tolažilna intenzivnost, in pravzaprav sam zvok, ga naredi za bližnjega sorodnika Fauréjevega Requiema; obstaja tudi sorodnost z Brahmsovim Nemškim requiemom in vsa tri dela so, kakor poudarja Byron Adams v svojih odličnih spremnih besedilih, nastala ob smrti skladateljevih mater. Čeprav se Lauridsen vrača k strožjemu izrazu zgodnje polifonije (Adams izrecno kliče na pričo Dunstablea in Tavernerja), ki ga njegova tehnika deloma posnema, glasba nikoli ne izgubi bistvene nežnosti. Očitno izhodišče v ameriški glasbi je delo Samuela Barberja in Lauridsen se tako kot on obrne k oboi, ko ima posebej čudovito melodijo za razvijanje, na začetku Lux aeterna (tu mimogrede izvrstno odigrano); vrne se na koncu, da pomaga povezati delo; tu je tudi kratek, a čudovit violončelski solo, ki namiguje, da bi mu moral kdo naročiti koncert.

Preostanek zgoščenke je za zbor a cappella. Madrigali iz let 1987, ki jih Lauridsen krsti »Fire Songs« zaradi rabe »ognjenega akorda« (»h-molovega trozvoka z žgočo dodano c«, nam koristno sporoča Adams), s katerim poenoti celoten cikel, zvenijo precej kot Gesualdo, prepuščen skozi Barberja, bogate harmonije slednjega (kot v njegovem delu Reincarnation, tako lepem, da človek obžaluje, da se ni pogosteje obrnil k zboru) uporabljene za oblačenje izraznih, pogosto kromatičnih gest italijanskega baroka. Četrti od Madrigali, globoko občuteni »fo piango« (»Jokam«), je njihovo čustveno srce, kjer pogosta uporaba disonance nakazuje, da razžalostenemu srcu ne bo olajšanja; Lauridsen ravnovesje obnovi s plesnimi ritmi naslednjega madrigala, »Luci sereni e chiare« (»Oči mirne in jasne«).

Trije moteti, ki dopolnjujejo spored, Ave Maria (1997), Ubi caritas et amor (1999) in O magnum mysterium (1994), nas vrnejo k obdajajočim, tolažilnim odejam zvoka iz Lux aeterna, čeprav Ubi caritas et amor začne trezno z izhodiščem v koralu. Izjemno pri teh skladbah (kakor tudi pri večjih skladbah tu) je, kako malo časa Lauridsen potrebuje, da zategne vijake: takoj ko po koralu v Ubi caritas et amor vzpostavi lasten harmonski izraz (na primer), sopranom da majhen skok, ki vam ob svoji ljubkosti vzame sapo.

Ker sem se zdaj seznanil z drugimi zgoščenkami, posvečenimi samo Lauridsenu (Lux aeterna, Ave Maria in O magnum mysterium z drugimi deli z Los Angeles Master Chorale in Paulom Salamunovichem pri RCM; ista tri dela, pri čemer je Lux aeterna z orgelsko spremljavo, kar ji da precej drugačen priokus, ter Les chansons des roses z Nordic Chamber Choir pod vodstvom Nicola Matta pri Bayer; Madrigali in Ubi caritas et amor z Donaldom Brinegarjem in njegovimi Singers na drugi zgoščenki RCM [ki vsebuje različico O magnum mysterium za solistični glas in klavir]; O magnum mysterium z Les chansons des roses in Mid-Winter Songs v izvedbi Choral Cross-Ties pod vodstvom Brucea Browna pri Freshwater Classical), lahko poročam, da kljub temu, da so vsi ti drugi posnetki dobri, noben od drugih zborov ni niti približno tako dober kot Polyphony po čisti prefinjenosti tona, natančnosti intonacije in zbranosti zvoka; to je zborovsko petje najvišje odličnosti. Tudi posneti zvok je izjemno jasen in topel.

Ni pogosto, da si moram pri recenziranju posnetka brisati solze, a z veseljem priznam, da me je Lauridsen tokrat zadel znova in znova. Višjega priporočila tej plošči ne morem dati. Stecite ven in jo kupite, takoj ko lahko.

Martin Anderson