Lauridsen: Lux aeterna

Danes bi bilo težko biti zborovski pevec in ne poznati vsaj enega ali dveh del ameriškega skladatelja Mortena Lauridsena, čigar razkošno milozvočne stvaritve (mislim zlasti na O magnum mysterium in Lux aeterna) imajo zbori radi zaradi izjemno pevnih linij in živahnih harmonskih struktur, ki ponavadi obdajo celoten ansambel z odmevnostjo, ki zadovolji dušo. Rada jih ima tudi publika, zaradi raznolikih vsebinskih in čustvenih učinkov, ki izvirajo iz glasbe, ki lahko toplo, nežno boža ali napolni celo največji prostor s crescendom lesketajočega se zvoka. Seveda je v tej avri srečne poznanosti tudi določna enakost, ki meji na formulaičnost–dodane sekunde in sekste, melodične naraščajoče kvarte in padajoče male terce, odseki nerazrešene harmonije, zgrajeni na akordih v drugem obratu, polnovredne, orglam podobne teksture, ki so pogosto postavljene v nižji register, da dobi „kvinta“ prednost–kar hkrati zadovolji in sčasoma zahteva nove zamisli.

V tem programu slišimo nekaj novih–ali vsaj drugačnih–zamisli, ki jih ponazarja zgodnejši (1987) niz Madrigali s podnaslovom „Six 'Fire Songs' on Italian Renaissance Poems“. Tu Lauridsen uspešno in s prepričljivo raznolikostjo slogovnih sredstev osvetljuje svoja besedila in ponazarja „simbolno podobo plamenov, gorenja in ognja“, ki ga je očarala in navdihnila, ko je pesmi prvič prebral. Čeprav se občasno pojavijo njegovi poznejši harmonsko-melodični manierizmi, ti madrigali večinoma kažejo Lauridsena bolj pustolovskega, tehnično in izrazno drznejšega. Njegovi sklici na italijanske madrigaliste–med njimi Gesualda in Monteverdija–se razkrivajo, običajno na subtilne načine, včasih pa bolj odkrito, in pogosto v okviru razbrazdanih tekstur, slastnih disonanc, nenadnih menjav tempa ter raznolikih artikulacijskih in dinamičnih učinkov, vendar vedno izraženi prek dobro strukturiranih vokalnih linij. To je prepričljiva in zahtevna glasba, ki si zasluži širše izvajanje.

Ansambel svetovnega razreda Polyphony je posnel mnogo prvovrstnih posnetkov in to je še eden–za vedno večje legije oboževalcev tega skladatelja bo takojšen nakup. Seveda bo glavna privlačnost Lux aeterna ter tri druge latinske skladbe. Glede tehnične usposobljenosti pevcev in interpretativnega mojstrstva te glasbe ni pravega vprašanja, prav tako ni dvoma o neposredni privlačnosti vseh teh del za poslušalca. Moje edino razočaranje je bilo ob pogosto izvajani in snemani skladbi O magnum mysterium, ki jo dirigent Stephen Layton vodi z izjemno počasnostjo (kar zavira bistveni zagon skladbe) in ki jo posnetek ogrozi s čudno neokretnim ravnovesjem med posameznimi glasovnimi partijami in ostrino v glasnejših tutti odsekih. A naj vas to ne odvrne: če imate radi zborovsko glasbo, je Lauridsenovo delo obvezno poslušanje.

David Vernier