Lauridsen: Lux aeterna

Katedrala Westminster? Broadway? Morda celo Estonija? V resnici gre za brezsramno zanesenjaško pisanje ameriškega skladatelja Mortena Lauridsena, ki na koncu svoje skladbe Lux aeterna vzklika aleluje. To obsežno delo za zbor in orkester je krstno izvedel Los Angeles Master Chorale, za katerega je bilo napisano, leta 1997. Tu ga izvajata Polyphony Stephena Laytona in Britten Sinfonia.

Lauridsen je vse življenje poglabljal v koral in renesančno polifonijo, iz tega pa je skoval lasten slog, kontrapunktno strog, a hkrati razkošno liričen. Lauridsenova čutna zlitina struktur starega sveta in duha novega sveta zaznamuje tudi tri motete, napisane istočasno kot Lux aeterna, ki jo na tem disku spremljajo. In tu je še nekaj drugega. Ob bok sakralnim delom je postavljenih šest madrigalov, ki jih je Lauridsen napisal leta 1987. Imenuje jih »Fire Songs«, ker jih povezuje ena sama iskonska zvočnost, ki jo imenuje »ognjeni akord« in simbolizira njihovo vneto razpoloženje. Pomislite na Monteverdija in Petrarkov zmrzujoči ogenj, pomislite na Gesualda in njegove poželjive disonance, in imate to. Šest madrigalov za naš čas, zapetih z vso strogo razumnostjo in vnetim čutenjem, ki ju pričakujete od Laytonovega zbora.

Plapolajoči plameni in goreča želja v pesmi Amor, io sento l'alma. Stephen Layton vodi Polyphony v čudoviti akustiki londonske Temple Church v enem od šestih madrigalov Mortena Lauridsena na založbi Hyperion, po polni ceni skupaj z njegovo Lux aeterna.