Joy and Devotion

Joy and Devotion: Stephen Layton in Polyphony v sedmih britanskih krstnih izvedbah, vključno z mašo Paweła Łukaszewskega, posvečeno papežu Janezu Pavlu II.

Joy and Devotion: Wojciech Kilar, Michał Ziółkowski, Marcin Łukaszewski, Stanisław Moryto, Miłosz Bembinow, Marian Borkowski, Dariusz Przybylski, Paweł Łukaszewski; Polyphony, Stephen Layton, Rupert Jeffcoat; Church of St Martin in the Fields.
Ocenjeno 8. novembra 2022 (★★★★)

Joy & Devotion je festival, posvečen poljski glasbi, ki ga predstavlja Adam Mickiewicz Institute (s podporo poljskega ministrstva za kulturo). Festival, ki je debitiral leta 2021, se je ta teden s serijo koncertov vrnil v cerkev St Martin in the Fields pod umetniškim vodstvom Paweła Łukaszewskega. Festival se je odprl 8. novembra 2022, ko je Stephen Layton dirigiral Polyphony z organistom Rupertom Jeffcoatom v programu sodobne poljske glasbe z naslovom Music for a Polish Pope, ki je predstavil dela, navdihnjena s papežem Janezom Pavlom II., in vključeval sedem britanskih krstnih izvedb. Slišali smo skladbe Wojciecha Kilarja (1932-2013), Michała Ziółkowskega (rojen 1991), Marcina Łukaszewskega (rojen 1972), Stanisława Moryta (1947-2018), Miłosza Bembinowa (rojen 1978), Mariana Borkowskega (rojen 1934) in Dariusza Przybylskega (rojen 1984) ter Missa Sancti Papae Ioannis Pauli Secundi Magni Paweła Łukaszewskega (rojen 1968), ki je bila napisana ob stoletnici papeža Janeza Pavla II. Paweł Łukaszewski izhaja iz nekakšne poljske skladateljske dinastije, njegov brat je Marcin Łukaszewski, njun oče pa je bil skladatelj Wojciech Łukaszewski (1936-1978).

Večer nam je predstavil precej presenetljiv starostni razpon skladateljev in zdelo se je, da kaže, da kljub zanimanju za bolj avantgardno skozi poljsko glasbo teče žila sodobne klasike. Morda se moramo spomniti, da je bila večina glasbe na koncertu zasnovana praktično, da jo poje zbor v cerkvi, in da so zato obstajale omejitve. Ne da bi bila glasba, ki smo jo slišali, preprosta, daleč od tega, bilo je veliko zapletenih trenutkov in primerov bleščečega zborovskega stavka, a pod površjem je bila uporabljena tonalnost in tonalna središča. Občasno smo se približali sakralnemu minimalizmu baltske šole, vendar je bil to drugačen zvočni svet in slišati je bilo tudi odmeve skladateljev, kot je John Tavener.

Začeli smo z Agnus Dei Wojciecha Kilarja iz njegove Missa pro pace, dela, ki je bilo krstno izvedeno leta 2001 in ga je tistega leta v navzočnosti papeža Janeza Pavla II. predstavila Varšavska filharmonija v Vatikanu. To je vrsta dela, ki zveni sijajno, ni zapleteno, a je hudičevo težko za petje. Moški so imeli eno samo, nespremenljivo koralu podobno frazo, ki se je ponavljala do onemoglosti, nad njo pa je Kilar zgradil strukturo z vzpenjajočimi se melizmami zgornjih glasov in ustvaril nekaj precej ganljivega. Maša je za zbor in orkester, zato mora ta stavek tvoriti izrazit kontrast. Nato je sledila Ave maris Stella Michała Ziółkowskega, delo z lepo jasnostjo. Ziółkowski je tu obsežno uporabljal homofonijo, a z nekaj prijetno pikantne harmonije, ki je postopoma postajala intenzivnejša, dokler se ni dvignila do močnega, prebadajočega vrhunca. Pie Jesu Marcina Łukaszewskega je vsebovala tekočo, koralu podobno melodijo, ki je tekla nad zadržanimi linijami in ustvarjala trenutke resnične lepote.

Sledila je prva od dveh orgelskih skladb, ki jo je igral Rupert Jeffcoat. Veni creator Stanisława Moryta se je začela s koralom, linija se je prepletala z drugimi linijami nad brenčečimi toni (drone), vse v visokem registru orgel. Delo, zgrajeno okoli nenehnega ponavljanja figur, se je razvijalo v intenzivnosti in gostoti harmonije.

Veni Sancte Spiritus Miłosza Bembinowa (iz leta 2013) je bila večstavčna z jasnim občutkom navdiha iz korala, vendar se je vsak odsek gradil iz drugačnih sestavov motivov, tako da smo imeli občutek nenehno spreminjajočih se tekstur, ki se odzivajo na različne linije besedila. Regina caeli Mariana Borkowskega (iz leta 1995) se je začela z intenzivno uvodno gesto, toni akorda so bili široko razmaknjeni. Delo je nato uporabilo precej kromatično melodijo s paralelnimi harmonijami, različni odseki so se prekinjali s hitrimi rezi, namesto da bi modulirali, rezultat pa me je precej spominjal na nekatere tehnike Johna Tavenerja v njegovih manjših zborovskih delih.

Druga orgelska skladba, Kölner Fanfare Dariusza Przybylskega, je bila napisana za zbirko, ki je praznovala nove orgle kölnske katedrale, nameščene leta 2006. Skladba se je začela z bodičasto fanfaro, polno jazzovskih ritmov, nato pa smo imeli trenutke korala Veni Creator Spiritus, ki so se nekako zdeli skoraj neumestni.

Missa Sancti Papae Ioannis Pauli Secundi Magni Paweła Łukaszewskega je bila krstno izvedena leta 2020 v Varšavski filharmoniji. Delo ima šest stavkov, Alleluia je dodan stavkom Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus in Agnus Dei. Čeprav je tonalno, s harmonijami, ki so pogosto preproste in neposredne, se delo izogiba enemu samemu slogu in zdi se, da je Łukaszewskemu zelo mar za izraz besed, ki se izrekajo v tistem trenutku. Skozi vso skladbo, čeprav smo imeli elemente polifonije, se je zdela jasnost besedila najpomembnejša. Kratek Kyrie je zoperstavil tekočo polifonijo homofoniji in se končal na nekoliko mističen način. Živahni Gloria se je gibal med živim in intimnim, vedno v odzivu na pomen besedila. Alleluia je vseboval preprosto vokalno melodijo, ponavljano nad spreminjajočim se ozadjem, s sredinskim koralnim odsekom z bogatimi harmonijami na besedilo Tu es Petrus. Credo je vseboval hitro, tiho intenzivno akordično petje, ki je resnično poudarilo pomembno besedilo, z nekaterimi ključnimi trenutki, izpostavljenimi s posebno obravnavo, kar je stavku resnično dalo občutek skupnosti, ki skupaj govori Credo. Tople harmonije Sanctus so podpirale stavek, v katerem se je metrum glasbe spreminjal glede na peto besedilo, z lepo preprostostjo Benedictu. Nazadnje Agnus Dei z nekaj čudovito učinkovitega zborovskega stavka, saj so se glasbene teksture spreminjale in variirale, s čimer so ob vsaki ponovitvi besedila stopnjevale učinek glasbe, dokler ni na koncu postala tiha in intimna z zadnjim, vprašujočim 'Pacem'.

Zadnje delo na programu je bila Libera me Mariana Borkowskega, delo, zgrajeno okoli ponavljajočega se izmenjevanja intenzivnega zborovskega krika in bolj zadušenih trenutkov. To je bila učinkovita skladba, čeprav moram priznati, da sem izmenjavanje glasne intenzivnosti in tišine našel bolj izčrpavajoče kot ganljivo.

Izvedbe Polyphony, Stephena Laytona in Ruperta Jeffcoata so bile vse odlične, vsak ton glasbe se je zdel popolnoma postavljen. Layton in njegov zbor sta resnično uspela ujeti različna razpoloženja skladb, Jeffcoat pa je navduševal s svojim orgelskim igranjem.