Jenkins: Miserere

Karl Jenkins je svoje novo zborovsko delo posvetil tistim na Bližnjem vzhodu, ki so trpeli v nedavni burni zgodovini svojih dežel. Besedila segajo od svetopisemskih časov do „Eli Jenkins' Prayer“ iz Under Milk Wood Dylana Thomasa in naprej. To je tolažilna glasba v popularnem idiomu, ki je glede na posvetilo presenetljivo vzpodbudnega tona.

Zvoki kazbe polnijo zrak v uvodnem stavku, ko pevka Belinda Sykes v starodavnih jezikih prosi za usmiljenje, ob spremljavi inštrumentov, značilnih za to območje. Mešanica starega in novega je v številnih primerih domiselno stkana skupaj, zlasti v pehajočem ritmu psalmov „Lavabis me“ in „Praise, Joy & Gladness“, s sinkopiranimi trkajočimi eksplozivi na besedi „praise“. Ognjeviti „Rahma“, ki naj se poje „na plemenski način“, je še ena ritmično gnana skladba, ki poudarja besedo „usmiljenje“ v petih različnih jezikih.

Stavki a cappella so posebni, njihova izvedba s strani Polyphony pa zgledna. „Ubi caritas“ pri skladatelju vedno izvabi najboljše; tu se glasba rahlo ziblje sem ter tja med taktovskimi načini. „Rockingham“ („When I survey“) in „Locus iste“ mešata harmonije, ki jih ljubi šola tesnih harmonij, „Eli Jenkins' Prayer“ pa se konča z čarobnim epilogom, ki se premakne iz As v A, zapisanim za godalni kvartet. Iestyn Davies doda svoj medeni kontratenor ljubki „Panis angelicus“ in tako kot čelist Abel Selaocoe prinese Miserere srce greč prisotnost. Dirigent Stephen Layton je izkušnjo prav tako užival in je citiran, da se je znova in znova znašel, kako poje melodije iz nje.

Posnetek je z očitno ljubeznijo pomešal Andrew Walter v Abbey Road.