Jackson: Not no faceless Angel

*

Stephen Layton in njegov zbor Polyphony že nekaj let izvajata in snemata nova zborovska dela, ta najnovejši album glasbe Gabriela Jacksona pa je mogoče razumeti kot še en nadaljevanek navdihnjene serije, ki je vključevala skladatelje, kot so Thomas Adès, James MacMillan, Morten Lauridsen, Arvo Pärt, Eric Whitacre in seveda John Tavener. Kdor je kdaj slišal ta zbor, ve, da je njegovo petje preprosto veličastno, tako zelo, da ga je Daily Telegraph že opisal kot „enega najboljših majhnih zborov, ki nastopajo pred javnostjo“.

Podobno si je Gabriel Jackson (r. 1962) v zadnjih dvajsetih letih vztrajno gradil ugled vodilnega zborovskega skladatelja, čeprav njegova dela nikakor niso omejena na ta medij. Hiter pregled njegove glasbe razkriva zaposlenost z verskimi temami, čeprav Stephen Johnson v spremnem besedilu uporabi znani opis Ralpha Vaughana Williamsa kot „krščanskega agnostika“, da bi odvrnil pozornost od očitnega krščanstva in predstavil Jacksonov koncept „zasebnih epifanij“; s tem misli tiste trenutke, ki nam omogočijo vpogled v to, kar presega naše razumevanje. Poleg verske tradicije je očitna tudi zaposlenost s tradicijo same glasbe – pravzaprav bi to lahko rekli za vsakega skladatelja – a Jackson prav tako verjetno prevzame kompozicijske tehnike iz srednjeveške in renesančne glasbene teorije, kot vpije vzdušje ruske pravoslavne tradicije ali ritmično živost Stravinskega.

Spored se odpre z dvema pesmima v angleščini – uglasbitvijo Blakove pesmi To Morning (2007) in Song (I gaze upon you) (1996), ki obe kažeta nezmotljiv posluh za naravne ritme jezika in rezultirata v očarljivo neuhajajočih miniaturah, primernih za vsak kolikor toliko usposobljen komorni zbor. Cecilia Virgo (2000) je zgleden primer Jacksonove nagnjenosti do tudorske cerkvene glasbe in se naslanja na vplive Tallisovega „Spem in alium“ ter del Browna in Carverja, če omenim le nekatere. Tu so globoko zveneče teksture začinjene z nežnimi sopranskimi podrobnostmi in enim najbolj zadihljivo lepih začetkov moteta, kar sem jih slišal že dolgo. Polyphony ga poje tako dobro, da si za trenutek res ni mogoče predstavljati, da bi to skladbo želeli slišati drugače.

Ritem je prav tako Jacksonova skrb, enako kot premišljena uporaba kompozicijskih sredstev, pobranih iz nizozemske šole, ki se pogosto pojavljajo v njegovih delih. V skladbi Orbis patrator optime (2006), ki sledi, zlomljene melizme nekako povežejo zamisli skladateljev, kot sta Obrecht in Stravinski, in ustvarijo čudovit učinek, ki meji na transcendentalno. A to meditativno vzdušje doseže vrhunec v naslovnem delu tega albuma, uglasbitvi pesmi Tanye Lake, Not no faceless Angel (2006), ki obravnava velike teme izgube in žalovanja; tu je Jackson najbolj neposreden in z glasbo razlaga in tolaži, ko besede ne morejo več naprej. Dodatek instrumentalnih barv (violončelo in flavta) se v tej skladbi zdi še posebej pretresljiv sredi sporeda.

Moji najljubši deli pa so vsekakor sklepni uglasbitvi Salve Regina. Prva (2000) traja le pet minut in vsebuje čudovit sopranski solo, ki ga tu poje Laura Oldfield, nato pa Salve Regina 2 (2004), ki je nastala ob 850-letnici ustanovitve opatije Beaulieu. Tu so združene različne niti Jacksonovega sloga: Stravinski v ritmu in zgodnja glasbena teorija v spretnem dvojnem gimlu za zgornje glasove. To je Jackson, ki je najbolj tekoč, Polyphony pa podajo inteligentno in napeto glasbeno izvedbo na zelo visoki ravni.

Ta veličastni album toplo priporočam, izvedbe pa so še ena zmaga za Polyphony in Stephena Laytona.

Ed Breen