Sodobna zborovska dela posebne lepote in privlačnosti

Ta očarljiva plošča, ki sta jo lepo in domiselno izvedla Stephen Layton in Polyphony, ima veliko izstopajočih značilnosti. Takoj zaznamo različne slogovne odmeve – iz glasbenega vrtinca 20. stoletja, pa tudi iz mnogih preteklih stoletij. Tu in tam so namigi na Monteverdija, Stravinskega, morda Poulenca, a čutim Jacksonovo globoko sorodnost z angleško zborovsko glasbo od časa Eton Choirbooka do danes. V elegantni »rekonstruirani« polifoniji skladbe Orbis patrator optime so nedvomni namigi na Wylkynsona, Browna in druge skladatelje iz Etona, skupaj z instinktivnim občutkom za zvočnost in hrepenenjem po žametni bogastvu v razporeditvi in »predenju« razširjenih diatoničnih sozvočij v Salve regina 2 (resnično osupljivo delo) ter v dvanajstglasni skladbi Cecilia Virgo. To so navsezadnje materiali, skupni Tallisu, Byrdu, S. S. Wesleyu in agnostični tradiciji Parryja, Vaughana Williamsa, Howellsa, Brittna ter naprej do samega Jacksona. Pa vendar ta dela presegajo vsak preprost pojem eklekticizma v novih načinih, na katere so zvočnost in harmonija reinterpretirani. Še posebej so me prevzeli numinozni zvoki skladbe Ave Maria, sugestivna atmosfera skladbe Hymn to the Trinity, kratka, bolj bistra petglasna uglasbitev Blakea To Morning in zanesenjaški svet skladbe Not No Faceless Angel, ki se mi je zdel, da priklicuje drugo angleško tradicijo – večglasno pesem – a z osvežujočo novo iznajdljivostjo.

Jackson, ki ga je oblikovalo anglikansko ozadje zborista, ima, kar ni presenetljivo, instinkt za akustiko in vokalno teksturo, a lepota in preprosta privlačnost njegovih vokalnih del, čeprav zahtevnih, sta izklesani z poživljajočim pragmatizmom, odprtim tako za profesionalne kot za ambiciozne amaterske zbore.

Jeremy Dibble