Jackson: Not no faceless Angel

Gabriel Jackson je eden od vse številnejših skladateljev, ki jezdijo na valu zanesene »duhovne« glasbe. Njegovi dolgi »vzhodnjaški« bordunski toni so naravnost iz Johna Tavenerja, žareče harmonije so podobne Góreckijevi slavni Simfoniji žalostnih pesmi, tu in tam pa je zaznati tudi namig na Stravinskega ritualizirano Mašo.

V primerjavi z njimi pa Jacksonova glasba deluje zelo anglikansko v svoji sladki razumnosti. Nič ne traja predolgo, žarenje je nežno in ne zaslepljujoče. Obe plošči sta na različne načine odlična uvoda v Jacksonovo glasbo.

Otroški glasovi škotskega zbora izpostavijo nedolžnost glasbe, prav tako mehak in privlačno oddaljen zvok. Vendar bi liturgični priokus plošče lahko nekatere poslušalce odbil. Posnetek zbora Polyphony je v zvočnosti bolj polnokrven, z odločnejšim in močnejšim zvokom basov. Tudi izbor glasbe, čeprav prav tako povsem sakralne, je bolj premišljeno namenjen splošnemu občinstvu.

Ivan Hewitt