Jackson: Not no faceless Angel

Ne čudite se, če boste morali ustaviti in ponoviti prvi dve skladbi tega glasbeno privlačnega, lepo odpetega programa del - večinoma nastalih v zadnjih desetih letih - britanskega skladatelja Gabriela Jacksona. To Morning (2007) in Song (I gaze upon you) iz leta 1996 sta zborovski deli, ki takoj zazvenita z živahnostjo in svežino, ki ju lahko izvira le iz skladateljeve pristne naklonjenosti besedilom in vsebini. Prvo je razkošno zgovorna pesem Williama Blaka, ki se začne z besedami "O holy virgin! clad in purest white, Unlock heav'n's golden gates, and issue forth;", drugo pa ljubezenska pesem Paula Éluarda v angleškem prevodu Gilberta Bowena, uglasbena kot poročno darilo za skladateljeva prijatelja. (Zborovodje, prihranjam vam trud: obe deli najdete pri založbi Oxford.)

Seveda je tu za uživanje še veliko več - in nekaj del, ki so bolj "zanimiva" in "zahtevna" kot zgolj "prijetna"! - in če Jacksonove glasbe doslej še niste poznali, je to najboljše izhodišče. Čeprav vas bo ponekod morda spomnila na Erica Whitacra, Mortena Lauridsena ali celo Herberta Howellsa (Polyphony je posnel tudi hvaljeni plošči z deli Whitacra in Lauridsena, ocenjeni na Classicstoday.com), ima Jackson očitno svoj glas, ki ga ni mogoče pripeti na posamezno tehniko ali značilen slogovni podpis. Mnogi skladatelji trdijo, da njihova glasba izhaja iz besedila in ga ima za navdih, pri Jacksonovih delih pa temu verjamete: ta besedila, ki segajo od omenjenih Blaka in Éluarda do liturgičnih responzorijev, antifon in hvalnic, so obdelana z gostimi in razprostrtimi teksturami, finozrnatimi disonancami, odprtogrlimi konsonančnimi deklamacijami ter dolgimi odseki neukročene prekipevajoče radosti in tihega premišljevanja.

Jackson se ne boji skladbe začeti z glasnim, nepričakovanim izbruhom - Orbis patrator optime; Lux mortuorum - niti ga ne skrbijo sodobne kompozicijske konvencije ali domišljavost. "Skušam pisati glasbo, ki je čista in jasna v liniji, teksturi in strukturi," pravi; "moje skladbe so sestavljene iz preprostih melodij, akordov, burdonov in ostinatov. Ne gre za konflikt in razrešitev." Res, kot jasno slišite, ta dela prenašajo veliko tega, kar Jackson imenuje "zanesenjaška kakovost" v Tippettovih partiturah ali pri Stravinskem "uporaba blokovnih struktur brez razvoja ali prehodov".

Preprosto povedano: če imate radi zborovsko glasbo, boste v Jacksonovih iskrenih, prizadetih delih našli prijetno, takoj dostopno, osvežujočo alternativo domišljavosti (John Tavener, kdo?), ki zaznamuje prizadevanja več slabših, a dobro tržnih sodobnih skladateljev; in zelo boste zadovoljni s temi izvedbami enega najboljših današnjih zborovskih ansamblov, skupine, ki za sodobne skladatelje počne to, kar so na primer The Tallis Scholars storili za zgodnje skladatelje, kot so Gombert, Sheppard in Cornysh. Ko enkrat slišite izvedbe teh Jacksonovih del v podaji zbora Polyphony, boste zagotovo pripravljeni slišati več (samo prisluhnite čudovitemu koncu Ave Maria s temi vzvišenimi sopranskimi solistkami!). Spremno besedilo Stephena Johnsona je temeljito in premišljeno napisano za poslušalce, ki glasbo šele spoznavajo, zvok pa je skoraj idealen, razen v najglasnejših odsekih, kjer se zdi, da cerkvena akustika požira podrobnosti ansambla in utrjuje sicer zelo prijetno kakovost visokih glasov. To je plošča, ki bi jo moral imeti vsak ljubitelj zborovske glasbe - in plošča, ki bi se morala znajti na vsakem seznamu najboljših zborovskih posnetkov leta.

David Vernier