Irish Chamber Choir: Lamentations

NCC se takoj odzove na Laytonovo obvladovanje podrobnosti in dramatične zasnove

Stephen Layton je eden tistih dirigentov, ki z malo doseže veliko, vsaj tako se je zdelo tu. V tem zahtevnem programu je bilo razkrivajoče, da nekateri neželeni zvočni vdori od zunaj in znotraj dvorane niso vplivali na sproščeno zaupanje zbora. Za skupino 17 glasov je petje skladbe Mairi Jamesa MacMillana, ki se deli na 16 delov, naloga, ki še zdaleč ni majhna, še posebej ker glasba živi iz tihih, disonančnih gruč, ki zahtevajo natančno intonacijo do pičice. Vzdušje je mistično keltskega tipa in čeprav je bilo nekaj drobnih omahovanj v podrobnostih, je izvedba uspela, ker so bili vsi gotovi v svojem posamičnem in skupnem namenu.

Koncert je vključeval dve povsem različni uglasbitvi žalostink, Tallisovo iz Anglije 16. stoletja in Ginasterovo iz Argentine 20. stoletja. Slednja ima tri stavke: prvi je nepremišljen prikaz jeze, drugi počasna žalostinka, tretji pa postopen povratek k zaupanju. V tej prepričljivi glasbi se je NCC takoj odzval na Laytonovo obvladovanje podrobnosti in dramatične zasnove.

Tallis je bil prav tako prevzemajoč, a na popolnoma drugačen način. Vsaka linija te zelo polifone glasbe je bila samostojna, tako da so surove disonance in harmonski obrati govorili sami zase, brez potrebe po poudarjanju. Dirigent je včasih premaknil le prst; da bi poudaril intonacijo ali dinamiko, pa je premaknil malo več.

Tu in v Nunc Dimittis Arva Pärta je bil nadzor nad diminuendi osupljiv. A ves čas je bil prisoten podtalni naboj; ravno dovolj napetosti, da je skozi ves program, ki je zahteval hladne glave in strastno gotovost, poudaril prav tisto, kar je bilo treba.