Irish Chamber Choir: The Eternal Feminine

Glasba 20. stoletja ima morda slab sloves, vendar so morali v četrtek v National Gallery postaviti nekaj dodatnih stolov za zadnji, program 20. in 21. stoletja v seriji Eternal Feminine zbora National Chamber Choir.

Nekateri v občinstvu so ob koncu Messiaenovega dela Cinq Rechants začutili potrebo po stoječih ovacijah.

Cinq Rechants je pravzaprav najmanj znan del Messiaenove trilogije iz štiridesetih let, ki jo je navdihnil Tristan and Isolde in ki vključuje tudi samospevni cikel Harawi ter Turangalîla-Symphonie.

V četrtkovi izvedbi so sodelovali vseh 17 glasov zbora National Chamber Choir, namesto 12 solistov, ki jih je predpisal skladatelj. To je omogočilo trenutke dodatne bogatosti, skoraj zanesene zaklinjajoče ženske solistične partije v tej intenzivni skladbi pa so bile močno podane.

Skladba Bogoróditse Dyévo Arva Pärta, Mother of God, here I stand Johna Tavenerja (iz njegove celonočne skladbe The Veil of the Temple) in tri skladbe ameriškega skladatelja Erica Whitacra so bile na površini vse veliko mehkejše. Pärtova skladba je bila kratka in je zvenela hkrati preprosto in polno. Tavenerjeva je bila mirna, z nežnimi dotiki disonance, a nekoliko pusta. Whitacrove skladbe so bile polne sladkih, zvočnih splošnih mest.

Skladba Ave Maria poljskega skladatelja Pawela Lukaszewskega (z besedilom, ki ga sestavljata prav ti dve besedi) se je začela v načinu, ki je zvenel kot triadna harmonska enakovrednica tistih raziskovanj zvočnosti, ki so bila nekoč značilnost poljske avantgarde. Skladba je tej avantgardi izkazala neposredno poklon, nato pa se je vrnila k uvodnemu načinu.

Poulencov Salve Regina, napisan leta 1941, je iz zbora izvabil najboljše. Gostujoči dirigent Stephen Layton je vodil izvedbo zanesljive elegance, ki je občasna harmonska presenečenja glasbe obvladala s strokovnim čutom za čas.

Morda je bila to najstarejša skladba na sporedu, a v marsičem je zvenela tudi najsvežje.

Michael Dervan