Howells: Requiem & Other Choral Works

Komaj sem poslal svojo oceno odličnega posnetka Howellsovega Requiema v izvedbi Paula McCreesha, ko mi je na prag prispela ta nova plošča založbe Hyperion. Po čudnem naključju sta bili obe deli posneti na istem prizorišču: v Lady Chapel katedrale v Elyju. Zanimivo je, da sta oba posnetka produkcija istega človeka, Adriana Peacocka, čeprav sta bila pri vsakem projektu zaposlena različna tonska mojstra.

Nisem prepričan, da sem A Hymn for St Cecilia kdaj slišal. Vsekakor je bilo presenečenje. Napol sem pričakoval nekaj podobnega Brittnovi skladbi z istim naslovom; milozvočno delo za zbor brez spremljave. Kar dobimo, je pravzaprav precej robusta himnična melodija z orgelsko spremljavo. Pisec spremnega besedila Paul Andrews pravi, da je melodija ena najbolj nepozabnih skladateljevih. Mislim, da se ne more kosati z Michael – o njej več kasneje – v tem pogledu, ne nazadnje zato, ker se vije skozi dolge kitice, a ni dvoma, da je zelo dobra melodija. Himno je leta 1960 naročila Worshipful Company of Musicians – Howells je bil počaščen kot Master of the Company v letih 1959-60 – besedilo pa je posebej napisala Ursula Vaughan Williams.

Salve Regina je bolj znana, čeprav je v repertoar prišla šele relativno nedavno. Bila je ena od štirih antifon, napisanih za R. R. Terryja in zbor Westminster Cathedral, da jih zapojejo na veliko noč 1916. Preživeli sta le dve od antifon in tisto, česar nisem vedel, dokler nisem prebral zelo dobrih zapiskov Paula Andrewsa, je, da je do tega prišlo le zato, ker so jih člani stolnega zbora prepisali. Imamo srečo, da imamo to lepo, molitveno uglasbitev, v kateri je Howellsova nagnjenost k bolečim, bogatim harmonijam in polnim zborovskim teksturam že očitna; in imamo srečo, da jo slišimo v tako odlični izvedbi, kot je ta zbora Trinity College.

Med letoma 1918 in 1975 je Howells napisal nič manj kot dvajset uglasbitev Evening Canticles. Niz, ki ga je napisal za katedralo v Gloucestru, je bil kronološko šesti, nastal je leto po njegovem slovitem nizu Collegium Regale. Howells je cerkve, za katere je pisal Canticles, in njihovo akustiko na splošno dobro poznal, nobene pa ni mogel poznati bolje kot katedrale v Gloucestru, kjer je bil kot deček vajenec sira Herberta Brewerja. Te odlične uglasbitve Magnificat in Nunc dimittis so popolnoma zamišljene za veličastne prostore in odmevno akustiko gloucesterske katedrale. Zlasti vneta, veličastna doksologija, ki sklene oba Canticles, narašča v sijaju, nato pa glasba zamre v tiho razmišljujoči konec. Lep Nunc dimittis je tedanjega dekana Yorka, Erica Milner-Whitea, po prvem poslušanju očitno pustil „v notranjih solzah do konca dneva“. St Paul’s Service je nastal pet let pozneje in Paul Andrews pripominja, da je Howells tu videti „najbolj samozavesten in optimističen“. Človek se sprašuje, ali bi lahko v celoti opravil nalogo komponiranja za ogromne prostore St. Paul’s, če ne bi bil v takšnem razpoloženju. Tako kot Gloucester Canticles tudi ti St. Paul’s kosi, ki so še boljši, kažejo Howellsov občutek za prostor in za jezik. Magnificat je izjemno samozavesten kos in, kot Andrews upravičeno opaža, doksologiji, ki sklenita oba Canticles, „pometata vse pred seboj“. Nunc dimittis je bolj zadržan in razmišljujoč, a neizprosno raste do vrhunca pri ‚to be a light to lighten the Gentiles‘. Stephen Layton in njegov zbor se v obeh nizih Canticles dvignita na raven priložnosti in podata mojstrski izvedbi.

Himna All my hope on God is founded je idealen način za zaključek večernic. Melodija je veličastna, tipično angleška po robustnosti in samozavesti. Čeprav je bila ob objavi leta 1936 poimenovana v spomin na Michaela Howellsa, je bila melodija napisana, ko je bil ta še živ – in je bila očitno komponirana, dobesedno, nekega jutra ob zajtrku. V tej izvedbi slišimo descant Johna Rutterja v zadnji kitici, ki je zelo učinkovit. Zelo primerno je, da je Rutter povezan s to himno, saj je dolgoletni občudovalec Howellsa. Naslovnica te plošče reproducira veličastno Howellsovo spominsko okno v katedrali v Gloucestru. To je bilo posvečeno na večernicah med festivalom Three Choirs leta 1992. Imel sem srečo, da sem bil pri tej slovesnosti med vernimi in da sem slišal krstno izvedbo Rutterjeve lepe Hymn to the Creator of Light, napisane za to priložnost.

Take him, earth, for cherishing je ena najbolj raziskovalnih Howellsovih skladb. Kot je znano, je bila napisana po naročilu za spominsko slovesnost za predsednika Kennedyja v Washingtonu ob obletnici njegovega atentata. Vendar Paul Andrews opozarja, da fragmenti glasbe segajo vse do leta 1932. Howells je ob neki točki nameraval uglasbiti nekatera ali vsa besedila, ki so na koncu postala Take him, earth, for cherishing, kot del Hymnus Paradisi. Tega ni storil, vendar mislim, da imam prav, ko rečem, da sta prvi dve vrstici Take him, earth, for cherishing v latinščini vpisani na čelu celotne partiture Hymnus. Menim, da je motet čudovit uvod v poslušanje Requiema, čeprav se je Howells med letoma 1932 in 1964 slogovno precej razvil in je njegov glasbeni jezik postal še bogatejši. Izvedba na tej plošči je globoko zadovoljiva.

Requiem je glavni element v programu Stephena Laytona. Mnoga leta je ležal neizveden do leta 1980 in svoj prvi posnetek je, mislim, dobil leta 1983, ko so ga za Hyperion posneli Corydon Singers. Ta odlični posnetek je še vedno v katalogu (CDA 66076). Poznam vsaj dva poznejša posnetka; Vasari Singers (1994) (ocena) in St. John’s College, Cambridge (1999). Ko je bila partitura prvič izdana za izvajanje, so mislili, da je delo neposreden odziv na tragično zgodnjo smrt skladateljevega sina Michaela leta 1935. Vendar Paul Andrews v svojih zapiskih pravilno pravi, da je pokojni Christopher Palmer ugotovil, da Requiem izvira iz leta 1932. Pravzaprav, če smem nekoliko razširiti, kar pravi gospod Andrews, Palmer v svoji knjigi Herbert Howells. A Centenary Celebration(1992) navaja pismo, ki ga je Howells napisal 13. oktobra 1932 in v katerem pravi:

„Na svoj počitniški seznam sem dodal povsem novo kratko delo – nekakšen kratek ‚Requiem‘… Z idejo sem začel koketirati v nedeljo. Včeraj sem ga dokončal in ga zdaj prepisujem. Narejen je posebej za King’s College, Cambridge.“

Ker je bil 13. oktober leta 1932 četrtek, bi to pomenilo, da je Howells to delo skomponiral v samo štirih dneh, kar je osupljivo za tako globoko skladbo. Ali bi (nenaročeno) delo King’s sprejel, je stvar ugibanja. Gotovo pa je, da je Howells po smrti Michaela Howellsa vključil glasbo iz Requiema v svojo sijajno mojstrovino Hymnus Paradisi in nato obe partituri za mnoga leta zaklenil pred očmi javnosti.

Po mojem mnenju je malo sodobnih angleških zborovskih del a cappella, ki se lahko kosajo s Howellsovim Requiemom – Vaughan Williamsova Maša v g-molu je na enako vzvišeni ravni. Paul Andrews ga opisuje kot „čudovito srce parajoče delo pekoče lepote“ in ta opis zagotovo zadene bistvo. Zanimivo je, da se zdi, da je Howells za svoj strukturni vzor vzel malo znano delo enega svojih učiteljev, Walforda Daviesa. Njegov A short Requiem(1915), prav tako za zbor brez spremljave, uglasbi več istih besedil, ki jih je izbral Howells. Zanimalo bi me, da bi to skladbo kdaj slišal, a ne, mislim, v bližini Howellsovega dela, saj ne morem verjeti, da bi se lahko kosala z zgovornostjo in sijočo lepoto Howellsove neprimerljive uglasbitve.

Izvedba na tej plošči je preprosto čudovita. Howellsove dolge, obokane fraze in bogate teksture so izvedene brezhibno in glasba je odpeta z očitnim občutkom. Izvedba doseže svoj vrhunec z ganljivim in globoko občutenim podajanjem zadnjega stavka, ‚I heard a voice from heaven‘, ki je najtesneje povezan s Hymnus Paradisi. Tu in drugje so soli, ki jih pojejo člani zbora, prelepo podani.

Bilo je očarljivo vrniti se k zelo lepi izvedbi Paula McCreesha in jo primerjati s to Laytonovo. Prva stvar, ki sem jo opazil, je, da McCreesh za celotno delo potrebuje 24:02, medtem ko Laytonova interpretacija traja 20:18. Laytonov skupni čas je precej blizu posnetkoma Matthewa Besta in Corydon Singers (20:03) ter Jeremyja Backhousa in Vasari Singers (20:31). Na nasprotnem koncu lestvice Christopher Robinson in St. John’s College potrebujeta le 16:41. Zdi se torej, da je Layton v skladu s tistim, čemur bi lahko rekel „konsenzualno stališče“ o skladbi. Glavne razlike v časih med McCreeshem in Laytonom ležijo v treh od šestih stavkov. V tretjem Layton potrebuje 3:45, McCreesh pa 4:53. Peti stavek traja 3:37 pri Laytonu, a 5:08 pri McCreeshu, v zadnjem stavku pa dirigenta potrebujeta 4:30 oziroma 5:38.

Ena razlaga je morda ta, da McCreesh traja dlje preprosto zato, ker lahko. Ima zbor izkušenih profesionalnih pevcev, medtem ko Laytonov zbor, čeprav je čudovit, sestavljajo študenti. Opazno je tudi, da je McCreeshev zbor manjši – 7/5/5/5 proti Laytonovim 13/9/9/9; to mu lahko daje večjo stopnjo prožnosti pri raztezanju daljših linij. Vendar sumim, da je glavni razlog, zakaj je McCreesh bolj razkošen, preprosto ta, da glasbo tako občuti. Obe interpretaciji sta zelo izraziti in svojega občudovanja McCreeshevega branja nisem prav nič spremenil. Vendar menim, da je ob priložnosti za primerjavo obeh izvedb ena ob drugi – in še posebej zanimivo je slišati vsak stavek v eni izvedbi, ki mu sledi druga – večja stopnja tekočnosti in precej naravnejši občutek Laytonove interpretacije odločil v njeno korist. Nenavadno se mi je zdelo, da Layton z nekoliko bolj tekočimi tempi lahko doseže še večjo mero intimnosti. Kot sem rekel prej, sta bila oba posnetka narejena na istem prizorišču in pod istim producentom. Imam vtis, da McCreeshev zbor zveni nekoliko bolj oddaljen od mikrofonov kot Laytonov, a paradoksalno se je zdelo, da je okoli zvoka cambriškega zbora nekoliko več odmeva. Zvok na obeh posnetkih je odličen in ravno pravšnji za glasbo.

Zvok na tej izdaji Hyperiona je skozi vso ploščo prvovrsten, tako v prelepi, intimni Lady Chapel v Elyju kot v večji akustiki katedrale v Lincolnu. Sprašujem se, zakaj se preprosto niso preselili v glavno stavbo katedrale v Elyju za skladbe s spremljavo. Dokumentacija je tako dobra kot izvedbe in zvok: Paul Andrews je prispeval odličen esej o glasbi. Mimogrede, skladbe sem komentiral v vrstnem redu, v katerem se mi je poslušanje najbolj zdelo zadovoljivo. Po Requiemu nisem prepričan, da človek želi slišati odkrito himnično melodijo.

Še nikoli me ni razočaral posnetek Stephena Laytona in Trinity College Choir. Ta plošča Howellsa ju prikazuje v najboljši luči. To je veličastna glasba, mojstrsko izvedena. Skratka, to je zelo ugledna izdaja.

Reviewed by John Quinn
Music Web International