Howells se zdi na ploščah še vedno nekoliko redek. Kako ste ga prvič spoznali?

Njegovo cerkveno glasbo sem pel od devetega leta v katedrali v Winchesterju, kjer sem bil štiri leta in pol deški pevec. Ko sem pel Tallisa in Byrda, sem pel Howellsa, tako da je to, če hočete, zelo del mojega obstoja.

Je bila to ljubezen na prvi posluh?

Da, da, je bila. Ko smo kot pevci zbora v katedrali v Winchesterju peli Howellsov Collegium Regale in smo prišli do tistega Gloria, je bilo to nekaj, na kar si se res veselil, ob sobotnih večernicah v katedrali, polni ljudi. Preprosto si šel v to in pustil, da se vzpne. Obožavali smo ga. To je nekakšna glasba pevcev in za mlade dečke je bila to stvar, ki smo jo uživali najbolj. Na čuden način mi kot devetletniku petje Tallisa in Byrda ni bilo tako všeč kot petje Howellsa. Tallis in Byrd sta se zdela precej zapletena in, ko pogledam nazaj, ne tako melodična in vznemirljiva. Medtem ko te je Howells kar odpihnil s temi velikimi uglasbitvami kantikov. Ob spremljavi orgel je tvoj glas kar poletel, ker je Howells rad pisal za najvišje linije dečkovskih glasov v tistih katedralah.

Ima sloves, da je – »težaven« je napačna beseda – morda nekoliko neulovljiv ali rahlo mističen. Je to sploh pošteno?

Mislim, da je pošteno. Ni skladatelj, čigar glasba bo nagovorila vsakogar. Pri Howellsu je nekaj posebej angleškega. Nekaj, kar je prežeto v kamnu, arhitekturi in stavbah angleških katedral. In to je nekaj, kar pevci, ki jo izvajajo v teh stavbah, očitno z veseljem počnejo. Je precej zasebna, na nek način. Ni glasba za tako javno porabo, če razumete, kaj mislim. Je nekakšna glasba za privolitev, za tiste, ki jo uživajo. To ne pomeni, da je popolnoma ekskluzivna, ker upam, da jo z izvajanjem in snemanjem sliši vse več ljudi in jo začne uživati. A v njej je neka težavnost, celo neka neroda v nekaterih večjih skladbah.

Morda ni največji skladatelj, kar jih je kdaj hodilo po tem planetu, a mislim, da za ljudi, kot sem jaz, ki so odraščali v tej tradiciji katedralne glasbe, predstavlja veliko belo upanje. Njegov glasbeni glas je bil sinonim za te stavbe in to arhitekturo, ki je bila zasnovana pred 400 leti, in z glasbo je tej arhitekturi dal nov pomen. Ko torej poslušam Collegium Regale, pred seboj vidim oboke kapele King's College in celotno stavbo. Čutim, da je Howells to prikazal s svojo glasbo, in to mi nekaj pomeni.

Dirigirate številne zbore po vsem svetu, a z dvema ste še posebej povezani: Trinity College in Polyphony. Imate idealen zvok za zbor in ali se razlikuje pri različnih zasedbah?

To je zelo dobro vprašanje. Delam z vsakomer, ki želi delati z mano, in z njimi in z glasbo ustvarjam zvok. A mislim, da je še vedno tako, da imam v mislih zvok. Ne vem, zakaj je to tako, ne vem natančno, od kod je prišel ali zakaj, vendar imam zvok in menim, da ga skušam doseči na pozitiven način.

O zvoku je tako težko govoriti, ker moramo na koncu le poslušati. Vendar se zelo zavedam, da imam v mislih zamisel, kakšen naj bi bil. Morda je to povezano z mojimi dnevi deškega pevca, a to ne pomeni, da skušam poustvariti zvok dečkov v zboru, daleč od tega. Ne. Skušam ustvariti vse vrste bogatih zborovskih tekstur, ki jih mnogi dečki v zboru zaradi moči svojih glasov ne bi mogli zapolniti. Toda mislim, da sem z vsemi temi leti v katedrali kot deček in s poslušanjem vse te glasbe zgradil nekakšno zvočno sliko.

Če bi poskusili določiti svoje absolutne prioritete, kakšni so vaši ideali za zborovski zvok?

Prva prioriteta je, da je zvok ustvarjen s čustvom, ki se sprosti v besedilu. A tehnično se to naredi tudi z načinom, kako se besedilo oblikuje v preprostih pojmih soglasnikov, samoglasnikov in barv. Zelo se zavedam, kdaj poenotim samoglasnik ali barvo, kar ponavadi storim s konceptom in tako, da ljudi spodbudim, naj mislijo na isto podobo. Bolj kot karkoli drugega ta podoba tehnično povezuje zvok.

Za tem je tudi tehnični koncept. Mogoče neke vrste samoglasniki na isti frekvenci ustvarijo to, čemur pravim nekaj srebrnega. Menim, da tako večino časa poskušam opisati zvok, ki ga želim. Je zelo srebrn. Če ni tako dober kot srebro, ni vreden imeti. Po tem pridejo še drugi odtenki, zlati in medeni, a vse je povezano z nebesnim in vsemi tistimi drugimi nekoliko pretiranimi koncepti. Lahko bi rekli, da se zvok vrti ali zvoni, a ključno je, da vsi udarjajo enako, gredo po istem kanalu, v načinu, kako tvorijo zvok. To ne pomeni, da poskušamo vse prisiliti k nori zlitosti, ki ni primerna za njihove glasove. Pomeni pa, da vsi pojemo isti samoglasnik.

Zbor Trinity deluje na univerzi, zato je verjetno menjava pevcev velika. Ali to samoobnavljanje ohranja vse sveže in živahno, ali je frustracija?

To je dvorezen meč. Ob koncu vsake turneje sem zelo žalosten, ker naše turneje potekajo poleti, ko je fakultete konec. Letos se je poleti končala v Hobartu po 13 koncertih na poti po Avstraliji in Hongkongu in bilo je zelo žalostno. Nato sem znova začel oktobra z 18 novimi od 30 ljudi. A zdaj je november in počutim se pozitivno. Delajo zelo dobro in januarja smo pripravljeni posneti Mašo v h-molu. Tako se bližamo. Imamo koncert ob božiču, nato pa smo na poti in jo razvijamo. A to je vrtiljak velikih vzponov in velikih padcev. Nikoli ne bo drugače, vendar verjetno ne bi želel, da bi bilo kako drugače.

Nova Maša v h-molu je vznemirljiva. S kom jo snemate?

Z Orchestra of the Age of Enlightenment. In s štirimi solisti, od katerih sta dva moja nekdanja člana zbora: Katie Watson in Gwilym Bowen. Katie je pela na našem posnetku Božičnega oratorija. Druga dva sta bolj moje generacije in sta na vrhuncu svojih moči: Iestyn Davies, ki je danes največji kontratenorist na svetu, in Neil Davis, eden najboljših bas baritonov. To je čudovito povezovanje. Izvedli jo bomo v Londonu 22. decembra, nato v Cambridgeu v začetku januarja, nato pa preživimo teden dni ob snemanju.

Po tem gre naslednja turneja zbora letos v Kanado. Obstajajo najrazličnejši snemalni načrti. Nekaj Sir Charlesa Villiersa Stanforda že imamo v torbi, spet z Orchestra of the Age of Enlightenment. Stanford je bil nekdanji glasbeni vodja v Trinityju, zato je tu močna povezava. To sledi Howellsu, če hočete, z veliko angleško zborovsko tradicijo. Verjetno bomo posneli še več Stanforda, ker je zelo cambriški človek, in mislim, da je zelo resen glas v anglikanski tradiciji, katere veliki dediči smo mi. Zato smo posneli Howellsa in Tallisa in Byrda, velike velikane celotnega področja.

Q&A s Clivom Pagetom, Limelight Magazine