Howells: Collegium Regale

To je druga plošča z deli Howellsa, ki sta jo Stephen Layton in Trinity College Choir posnela za Hyperion, in spet so se za snemanje odpravili iz Cambridgea. Njuna zelo odlična plošča, ki je vključevala Requiem, je bila posneta v različnih krajih, v katedralah v Lincolnu in Elyju. Za to novo ploščo, posneto tri leta pozneje, so šli še dlje, v moderno katedralo v Coventryju, kjer je bila prisotnost orgel Harrison and Harrison iz leta 1962 gotovo velika privlačnost.

Tokrat je njihov spored osredotočen na glasbo Collegium Regale, ki jo je Howells napisal za njihov tekmovalni cambriški kolidž, King's. Howells je s kantičnimi uglasbitvami počastil številne katedrale in cerkve, a samo za King's je skomponiral ne le celoten niz jutranjih in večernih kantik, temveč tudi uglasbitev svete maše. Posnetkov Collegium Regale »Mag« in »Nunc« je veliko, a redko je najti celotno glasbo na eni plošči. Primerno sta takšen posnetek v kapeli, za katero je bila glasba napisana, naredila Stephen Cleobury in zbor King's College. To je bilo leta 1989 in plošča, ki jo je izvirno izdal Argo, zdaj pa je del Deccine British Music Collection (review), je bila dolga leta zelo cenjen del moje zbirke. Med tem sporedom in novo zbirko Trinityja je neizogibno precej prekrivanja - King's vključuje tudi dve uglasbitvi psalmov - a več skladb se pojavi le na eni ali drugi plošči. Vsekakor lahko trdno zagovarjate, da imate obe plošči - če potrebujete opravičilo - preprosto zato, ker je zbor King's izključno moški, medtem ko ekipa Trinityja v sopranski liniji vključuje dekleta in tudi v altovskem delu številna dekleta. Odkrito povedano, mislim, da nihče ne bi smel poskušati opravičiti podvajanja: obe plošči sta odlični in si zaslužita mesto v vsaki spoštljivi zbirki Howellsovih zgoščenk. Zato ne bom delal primerjav med njima.

Če si smem privoščiti najblažjo kritiko Hyperionovega sporeda, mislim, da bi bil še boljši, če bi se začel z dvema jutranjima kantikama in sklenil z »Mag« in »Nunc«. To bi bilo liturgično pravilnejše in recital bi se končal v mojstrski noti z doksologijo iz »Nunc«. Kljub temu zlahka razumem, da se je uglasbitev Te Deum - ene največjih v angleški liturgični glasbi - zdela idealen način za zaključek dogajanja.

V svojih odličnih opombah Paul Andrews opozarja na pomembno dejstvo, da je bila do leta 1941 Howellsova kariera po vseh obetih zgodnjih let precej v zastoju. A potem je prejel povabilo, naj deluje kot organist St John's College v Cambridgeu, medtem ko je bil Robin Orr na vojaški službi med vojno. Howells je sprejel in ostal srečen v St John's do leta 1945. To je bila odločitev, ki mu je spremenila življenje, saj ga je ponovna izpostavljenost vsakodnevnemu ritmu bogoslužij in glasbi, ki so jo peli v kapeli, zagotovo usmerila na pot, da je postal, nedvomno, najpomembnejši angleški liturgični skladatelj druge polovice dvajsetega stoletja. Njegova prisotnost v Cambridgeu je zagotovo spodbudila nastanek glasbe Collegium Regale. To se je zgodilo na pobudo Erica Milner-Whita, vplivnega duhovnika, ki se je leta 1941 ravno preselil z mesta dekana v kapeli King's College na enakovredno vlogo v York Minstru. Jutranje kantike so nastale leta 1944, večerne so sledile leta 1945, nato pa je leta 1956 Howells ustvaril Communion Service, ki v Kyrie in Gloria uporablja nekatere tematske povezave s kantikami.

Layton in njegov zbor izvajata vso to glasbo izvrstno. V Jubilate je zame vrhunec doksologija, kjer Owain Park podpira petje z vznemirljivim orgelskim igranjem, ne nazadnje z uporabo nečesa, kar zveni kot trobentni register na Great orglah. V Magnificat obožujem nežen sijaj, s katerim sopranistke Trinityja pojejo uvodne fraze. Layton zelo spretno izkorišča številne kontraste v glasbi, razsežna doksologija, ena najbolj nepozabnih v vsej anglikanski glasbi, pa tu zveni veličastno. V Nunc dimittis nastopa primerno sočen, angleško zveneč tenorist (Jamie Roberts), ki se zelo dobro odreže.

Slišita se dva Howellsova psalmska spevna napeva. Menijo, da segata v njegova študentska leta na RCM. Zelo mi je všeč izrazni način, na katerega Laytonov zbor podaja psalmske verze. Mimogrede, Trinity poje Psalm 121 brez spremljave, medtem ko King's uporablja diskretno orgelsko spremljavo. Všeč mi sta oba pristopa, a imam rahlo prednost za različico Trinityja.

Maša vsebuje veliko lepe glasbe. Uglasbitev Credo je izjemna, pri čemer Howells zgovorno odgovarja na različne zahteve besedila, ko se razgrinja izpoved vere. Posebej občudujem notranjost in skrivnostnost, ki ju doseže v srednjem delu uglasbitve, medtem ko so orgelske in zborovske fanfare, ki oznanjajo vstajenje, zelo razburljive. Všeč mi je tudi premišljen način, na katerega se uglasbitev konča. Uglasbitev Sanctus je v obliki loka, ki se začne tiho in nato gradi - tu najbolj impresivno - do veličastnega vrhunca, preden glasba spet zamre. Benedictus, samo za zgornje glasove, je izvrstno nežen - mislim, da večja zrelost teh študentk prinaša zvok, ki se mi zdi rahlo boljši od tistega, ki ga ustvarjajo dečki soprani. Gloria je zelo lepa uglasbitev, polna zanimivosti in raznolikosti, in doseže vzvišen sklep z še enim zelo dobrodošlim zvenom tistega trobentnega registra na orglah.

Vključena sta tudi dva Howellsova antifona. Behold, O God our defender je nastal leta 1952 kot introit za kronanje kraljice Elizabete II. Paul Andrews ga opisuje kot »tih, premišljujoč uvod v veliko državno priložnost«. To drži, a samo do neke mere, mislim, saj ima skladba tudi več trenutkov glasbene moči. Tu je zelo dobro izvedena, prav tako I love all beauteous things. Ta uglasbitev verzov Roberta Bridgesa izvira iz leta 1977 in je ena zadnjih skladateljevih skladb. Zborovska pisava je bogata in zelo kromatična; prepojena je s sijajem in ekstazo. Všeč mi je glasen blisk glasbene svetlobe, ko zbor prvič zapoje besede »God hath no better praise«.

Spored vključuje tudi eno Howellsovih Psalm Preludes za orgle. Ta izvira iz leta 1915 in je zelo lepa skladba. Kako čudovito zveni tu, tako v razmišljajočih uvodnih in sklepnih straneh kot v veličastnem vrhuncu. Ta vrhunec (pri 3:06) Owain Park gradi izjemno dobro, orgle Harrison pa resnično zdržijo z vznemirljivimi jezičkovnimi registri in razkošnim basom.

Vsa ta čudovita glasba je izvrstno izvedena. Dva orgelska štipendista kolidža, Eleanor Kornas in Owain Park, si med seboj delita igralske naloge. Park igra kantike, Psalm Prelude in spremlja Psalm 122, Eleanor Kornas pa vse ostalo. Oba organista igrata čudovito; menim, da sta uživala, ko sta bila spuščena na orgle v Coventryju z vsemi njihovimi viri - popolna specifikacija je vključena v knjižico. Že dolgo mislim, da je Trinity College Choir eden najboljših kolidžnih zborov v Veliki Britaniji, ta plošča pa ponuja nadaljnji dokaz njihove odličnosti. Zlitost, intonacija, dikcija in disciplina so skoraj brezhibne, sam zvok teh mladih glasov pa prinaša veliko užitka. Stephenu Laytonu gre čestitka, ne le za to, da je zbor tako dobro pripravil, temveč tudi za to, da ga je skozi to glasbo vodil s tolikšnim občutkom in očitnim sočutjem.

Snemanje sta vodila David Hinitt in Adrian Peacock; opravila sta odlično delo. Še posebej prijetno je, da so orgle vznemirljivo posnete, a ravnotežje z zborom je vedno zelo dobro. Opombe in druga vsebina knjižice so na Hyperionovi običajni brezhibni ravni.

Tako glasba kot izvedbe na tej Howellsovi zbirki bodo prinesle veliko užitka.

Recenzija: John Quinn