Howells: Collegium Regale

Res je bilo usodno, da se je Howells med drugo svetovno vojno znašel v Cambridgeu, da bi nadomestil pred kratkim imenovanega orglavca kolidža St John's Robina Orra, ki je bil v aktivni službi pri obveščevalni službi RAF. Potem ko je dve desetletji malo pomembnega prispeval k anglikanski liturgični glasbi, je Howells v obnovljeni izkušnji zborovskih služb (ki jo je prej poznal v katedralah v Gloucestru in Salisburyju) našel nekaj zelo prijetnega in poživljajočega. Zahvaljujoč še spodbudi dekana Milnerja Whitea, enega velikih liturgičnih inovatorjev anglikanske cerkve, so ga prepričali, da je leta 1944 napisal svojo edino popolno uglasbitev jutranjih in večernih kantikov za King's College v Cambridgeu („Collegium Regale“), in s tem se je začel preliv anthemov in službene glasbe, ki je dejansko utrdil njegov sloves skladatelja cerkvene glasbe in vrednega naslednika njegovega učitelja Stanforda.

To je osupljiv posnetek v mnogih pogledih. Pozornost do dinamičnih podrobnosti, zlasti do tihega značaja Magnificata, razkriva eterični, če ne rečemo numinozni značaj te zelo izvirne miniature, prepojene z vonjem po francoskem impresionizmu. Odličen posneti zvok nam omogoča tudi, da slišimo polnejšo vlogo tenorskega solista v Nunc Dimittis, zagotovo blizu temu, kar je Howells nameraval kot Simeonovo pesem veselja, a prežeto s tipično angleško introspektivno otožnostjo. Temnejši, modalni toni Te Deum in Jubilate imajo korist od razkošne vloge orgel katedrale v Coventryju, zlasti na vrhuncih (ki jih obe stavki obilujeta), trenutki bolj značilne anglikanske molitvenosti pa so oblikovani z Laytonom in zborom Trinity z resnično, intimno poezijo. Mislim zlasti na veličastne lirične sklepne takte Te Deum – „O Lord, save thy people“ – z njihovim sklicevanjem na koral in kontrapunktno zapletenostjo premišljujoče kode „Vouchsafe, O Lord“, ki oba tvorita kontrast sublimnemu cri de coeur v „Let me never be confounded“. Dobro je tudi slišati žilavejšo Communion Service za King's, napisano skoraj desetletje pozneje, postavljeno ob bolj bogate poznoromantične kantike, katerih gradivo je predelano z zanimivo, ciklično iznajdljivostjo.

Ostala dva anthema na tem posnetku, Behold, O God our defender, napisan za kronanje leta 1953, in uglasbitev pesmi Roberta Bridgesa „I love all beauteous things“ iz leta 1977, sta čarobna dragulja, ki ju tu pojejo z nežno skrbnostjo. In za vse, ki so predani Howellsovi umetnosti, zgodnji psalmski napevi in nekoliko zrelejša Rhapsody in D flat iz leta 1917 (morda nekoliko spominja na Parryja?) nudijo okno v svet skladateljevega vajeništva na orglarski galeriji.

Jeremy Dibble