Holst Singers: Radiant Light

Serija Temple Music v čudoviti cerkvi Temple Church ponuja zvezdniške zgodnjevečerne recitale in zanimiv repertoar, današnji koncert pa ni bil izjema. Holst Singers so izkušena skupina, ki nastopa na najrazličnejših koncertih po Londonu in svetu. Nocoj smo bili deležni ruske zborovske ekstravagance, ki je poleg nekaterih starih ljubljencev Rachmaninova in Gretchaninova vključevala tudi nekatere manj znane ruske skladatelje.

Spored se je vrtel okoli več izvrstnih uglasbitev besed očenaša, uvodna točka pa je bila malo znana različica Nikolaja Golovanova, ki je kar najbolje izkoristila izjemno odmevnost zbora in zgradbe. Tok in jasnost besedila sta bila čudovita, pisanje pa je vsebovalo vse, kar ljubim pri ruskem zborovskem pisanju – globoke basovske linije, vzpenjajoče se soprane ter fantastičen razpon izraza in dinamike. Bolj plesni Gretchaninovi himni sta bili lep kontrast temnemu in bogatemu zvoku Chesnokova, in spet so jasni soglasniki Holst Singers oživili prekrivajoče se vokalne vstope v „Kerubski himni“ (Cherubic Hymn), ki se je sklenila z veličastnim „Alleluia“.

Obe Kalinnikovi deli, ki sta sledili, sta vključevali uglasbitev „Bogoroditse Devo“, kar je bilo zame osvežujoče odkritje – počasi korakajoča basovska linija je resnično pokazala jasnost nižjih registrov in je bila ves čas slišna, kljub temu da so jo prekrivale goste teksture. Mistična uglasbitev „Otche Nash“, druga v nocojšnjem sporedu, je bila polna razkošnih harmonij in je spretno brez prekinitve prešla v slavno Rachmaninovo „Bogoroditse Devo“ iz njegovih Večernic (Vespers). Mislim, da je bilo to mojstrsko izpeljano – nepričakovanost njenega pojavitve, skoraj brez šiva iz prejšnje skladbe, je tej dobro znani skladbi dodala poseben čarobni pridih. Plima in oseka besed, zapetih s pritajenim občutkom strahospoštovanja, je bila preprosto lepa: resnični vrhunec večera, kljub temu da je najslavnejša skladba v sporedu.

Po še eni skupini Gretchaninova s fantastično mezzosopranistko kot solistko v uglasbitvi „Verovanja“ (The Creed) smo večer sklenili z Łukaszewskega „Nunc Dimittis“ z dvema dodatnima solistkama, ki sta bili žal slabše slišni kot prejšnja mezzosopranistka. Zbor pa je dosegel še eno mistično vzdušje, modulacije iz dura v mol pa so bile čudovito izpeljane. Sklepna skladba sporeda je bila Totus Tuus Henryka Góreckega, ogromno in dramatično delo, ki gradi napetost in moč skozi navidez neskončne in vse bolj strastne ponovitve besedila. Ponavljajoči se značaj dela je bil pristopljen na čudovito barvit način, razpon dinamike in glasovne barve pa je bil impresiven.

Piše Emily Owen