Holst: This have I done for my true love

Za nazoren primer varčnosti sredstev ne iščite dlje od čarobne uglasbitve »Terly Terlow« ob spremljavi oboe in violončela (iz Carols, H91). Bogastvo te glasbe zanika tako skromna sredstva in medtem ko Holst Singers ustvarijo toplino tona in razpon izraza, ki iz pesmi izvabita vsak delček lepote, je pričevanje o Holstovi spretnosti, da ta in njej podobno zasedena »A Welcome Song« zvenita tako polno in zaokroženo.

Part-songs (večglasne pesmi), katerih reprezentativni izbor lahko ponudi le ta ena plošča, so bile v marsičem osrednje v Holstovem opusu. Najzgodnejša izvira iz leta 1896, najnovejša (Holstova zadnja zborovska skladba O Spiritual Pilgrim) iz leta 1933. V tem obdobju je prešel od tega, da je bil študent, potujoč orkestrski glasbenik in učitelj na dekliški šoli, do področja mednarodnega priznanja kot skladatelj The Planets (očarljiv predvečer sklepnih taktov »Neptuna« najdemo v The Princess, kjer je drugi zbor postavljen v sosednjo sobo, tako da se vrata lahko postopoma zapirajo in ustvarijo učinek postopnega izzvenevanja). Slogi in vplivi so tako mnogoteri kot zbori in pevci, za katere so bile pesmi napisane.

Holst Singers se z neomajnim prepričanjem spopadajo s posebnimi tehničnimi in glasbenimi zahtevami, ki jih tolikšna raznolikost v kratkih, zgoščenih zgradbah postavlja pred vsak posamezen zbor. Njihov čudovito čisti zvok se zlahka prilagodi značaju vsake pesmi, medtem ko Stephena Laytona neprisiljeno, tesno nadzorovano vodenje vse drži v popolnih razmerjih. Dikcija (nenazadnje v pesmi v valižanščini »Mae'n ghariad i'n Fenws, mae'n ghariad i'n fain«) je naravna in jasna, ne da bi kdaj zameglila tekočnost Holstovih glasbenih linij. Predvsem pa prenašajo občutek vpletenosti v vsako pesem, zaradi česar je poslušanje te plošče v enem kosu užitek.