Haydn: Creation

Haydnov oratorij Stvarjenje (The Creation), tu predstavljen kot finale kratke sezone BBC na to temo, je bilo delo njegove starosti, napisano po tem, ko se je pojavil na evropskem prizorišču kot genij, ki je lahko svojo glasbo izvajal v najveličastnejšem obsegu. Obliko oratorija je preizkusil že enkrat, a njegovemu Return of Tobia - dobremu v delih, čeprav dramatično razpršenemu - je manjkalo čistega obsega te fantasmagorične združitve Miltonovega Paradise Lost s Knjigo Geneze. Res imajo uvodnih deset minut dela osupljiv občutek preplavljajoče veličine, ki ga v nemški glasbi ni bilo mogoče spet slišati do finala Beethovnove Zborovske simfonije četrt stoletja pozneje. Preostanek partiture ne dosega tega uvoda - kako bi ga mogel? - a ima obilo moči in navdušenja ter številne subtilne poteze in (kot tako pogosto pri Haydnu) naravnost očarljiv, nonšalanten smisel za humor, ki služijo temu, da poslušalčevo zanimanje ohranjajo ves čas. Haydn, nedvomno z očesom na komercialne možnosti angleškega trga oratorijev, je dal partituro izdati s vzporednima besediloma v nemščini in angleščini; tu je bila uporabljena Haydnova angleška različica, v prid takojšnji razumljivosti, tudi kadar skladateljevo obvladovanje jezika ni najbolj idiomatsko. Tu je bila podvržena nekaterim nepriznanim spremembam glede na različico, podano v vokalni partituri Novello, ki so občasno uspešno odstranile nekatere najbolj zavite fraze.

Uvod v delo predstavlja zanimiv kontrast z Rebelovim Les elements (izvedenim na zadnjem koncertu v tej seriji BBC) v svoji »predstavitvi kaosa« - brez čiste drznosti zgodnejšega dela, a to nadomešča z občutkom brezciljnega vijuganja in nemotiviranih kontrastov. V zadnjih letih je moderno ta del igrati čim bolj v čistem klasičnem slogu in se zanašati na kontrast z običajno zgodovinsko prakso, da govori sam zase; vendar glasba deluje še bolje, kadar je podana z vsem, kar je vredna, in znova priklicuje občutek šoka, ki ga je morala povzročiti pri prvih poslušalcih (in, kot nam pravijo, pri samem skladatelju). V tej izvedbi je Layton podal njeno dramo v polni meri in čeprav bi njegova uporaba skoraj komornih sil (samo dva kontrabasa) lahko grozila, da bo zvenela preslabo, je bilo v tonu orkestrskih godal obilo ugriza, ki ga nikoli ni preplavil veliki zborovski ton ali karakterna pihala. Le enkrat, med »ljubezenskim duetom« v rajskem vrtu proti koncu, bi človek morda pozdravil več topline violin - Haydn sam je za javno krstno izvedbo dela na Dunaju uporabil 180 izvajalcev, ki je bila navdihnjena z obsežnimi izvedbami Handla, s katerimi se je srečal v Londonu.

A odločitev, da se zbor razporedi po zadnjem delu odra namesto da bi bil dvignjen nad njim, se je bogato obrestovala tako glede ravnotežja kot pri izogibanju težavam, ki jih je v tej dvorani včasih opaziti, ko se izvajalci ne slišijo jasno. In solisti so bili izjemno dobro usklajena zasedba, ki se je dobro zlivala v tercetih in tudi posamično. Matthew Brook je uvodni recitativ sprožil z čudovito zadržanim tonom, ki je prikoval poslušalca (čeprav žal ne nekaterih gluhih kašljačev) in izvabil smeh občinstva med opisi različnih živali, kjer Haydn zares spusti svoj smisel za humor z vajeti. Njegovi najnižji toni bi lahko bili trdnejši, a je kot Adam z lahkoto segel v visoki register z lepim občutkom za liričnost. Elizabeth Watts se je povzpela do visokega C, kadar je bilo treba, in v njenem tonu je bilo obilo topline v nižjem registru; svoje linije je krasila z nežnostjo in okusom. Najboljši je bil Allan Clayton, tenorist brez sledi »angleške katedralne« tradicije, a s polnim, mozartovskim glasom s trdnim kovinskim jedrom. Kjer je Haydn (v trenutku pozabe) napisal četrti solistični part v sklepnem zboru, je Olivia Gomez stopila iz vrst zbora in podala pet taktov, ki jih je skladatelj dodelil njej, ne da bi se kdaj zdela v najmanjši meri zasenčena od kolegov.

V sezoni, ko je bila obiskanost koncertov v tej dvorani neenakomerna, je bilo prijetno opaziti, da je bilo parter vsaj za to izvedbo poln. Njihov najglasnejši aplavz ob koncu pa je bil namenjen orkestru, kar je bilo sicer povsem upravičeno, a se je zdelo krivično do drugih udeležencev. Koncert je bil neposredno prenašan na BBC Radio 3 in je na voljo na BBC i-player še trideset dni. Poslušanje bi se obrestovalo.

Recenzija: Paul Corfield Godfrey