Handel: Messiah

Ta izvedba je bila zadnja na 13 dni trajajočem 30. božičnem festivalu v St John's. Tako kot prejšnji večer Bachovo Mašo v h-molu je tudi to dirigiral umetniški vodja festivala Stephen Layton. Pravzaprav so vsi umetniki, ki so sodelovali pri Bachu, sodelovali tudi pri Händlovem delu, z izjemo tega, da je poklicna skupina Polyphony s 32 pevci nadomestila nekoliko večji zbor Trinity College iz Cambridgea. To je bila sprememba na bolje, saj je, čeprav je bila cambriška skupina dobra, Polyphony ponudil čistejši, prefinjenejši zvok ter visoko virtuoznost v Händlovih številnih zahtevnih zborovskih odlomkih.

Laytonov slog izvedbe Mesije je bil podoben njegovemu pristopu k Bachovemu delu. Njegovi tempi so bili pogosto precej hitri, po sodobnem slogu, a spet je pustil zraku prostor v ritmih in glasbe nikoli ni pregnal prestrogo. Nič ni imelo mrzličnosti, ki jo včasih doživimo pri zborovskih dirigentih, ki si prizadevajo za nekakšno lažno avtentičnost (rečeno mi je bilo, da ni zgodovinskih dokazov za hitre tempe v Mesiji in drugih zborovskih delih tistega obdobja).

Glasbeniki OAE so zagotovili živahno in brezhibno instrumentalno podporo, kot bi pričakovali, med solisti pa je spet navdušila Katherine Watson, saj je bila kakovost njenega tona lepa in tehnika precej zanesljiva. Zanimivo je bilo, da je skupaj s kontratenoristom v ponovitvah dodala skromne okraske, in to z dobrim učinkom. Njena „I know that my Redeemer liveth“ je bila zelo ganljiva. A izstopajoči pevec je bil zagotovo Iestyn Davies. Skozi vse delo so imeli njegovi soloti izjemno intenzivnost in globino izraza. V „He was despised“ sta bila značaj in moč Kristusovega stoičnega sprejemanja sovražnosti posredovana na izjemno neposreden način. Tistim med nami, ki smo se nekoliko sprašneli po ženskem glasu v tem partu, so večinoma pokazali mesto. A bilo bi dobro, če bi včasih spet slišali velike mezzosopranistke (ali altistke, če jih je še kaj) v tej vlogi.

Gwilym Bowen je imel mešan večer. V lirično bolj izraznih odsekih svoje solistične vloge je pel povsem lepo, vendar so bila njegova precej vitka tonska sredstva včasih preveč obremenjena v dramatičnih odlomkih in njegova podaja je postala nekoliko prisiljena. Basovski part Neala Daviesa ima mnoge tehnično težke vidike, zlasti kjer so hitri teki, in vsi niso bili rešeni zadovoljivo: njegov ni naravno gibčen vokalni instrument. Ko so mu dovolili peti na glas v nekaj primerih, kjer Händlova glasba dopušča večji mir, smo se zavedali toplega in prijetnega tonskega značaja.

Ugovarjalci, ki morda niso hoteli stati med „Hallelujah“, so bili premagani, ko se je Layton obrnil in vsem prisotnim naročil, naj vstanejo: kako nenavadna je ta tradicija. A ob koncu izvedbe poslušalci niso potrebovali nobenega spodbujanja. Skoraj kot en mož in ena žena so se dvignili na noge in Laytonu ter njegovim sodelavcem pripravili navdušen sprejem.

Alan Sanders