Handel: Messiah

Aleluja! Svetel, briljanten »Mesija« pri Seattle Symphony

Kakšna razlika naredi dirigent.

Gostujoči maestro Seattle Symphony za letošnje izvedbe »Mesije«, Stephen Layton, je v petek zvečer na prvem od štirih nastopov v dvorani Benaroya Hall postavil svoj strokovni pečat na Händlov najslavnejši oratorij. Domiseln, živahen in poln drame je bil to »Mesija«, ki si je zaslužil občinstva »aleluja«.

Layton, ugleden britanski dirigent, čigar posnetki z ansamblom Polyphony so cenjeni med ljubitelji zborovske glasbe, je sestavil izrazito in prepričljivo različico Händlove klasike. Je več krajšav; občinstvo bo morda presenečeno, ko bo videlo, da izvedba preide neposredno iz »The trumpet shall sound« v »Worthy is the lamb«, a to dramatično ima smisel. (In malokdo bo obžaloval izpust nekaterih vmesnih točk; tudi Händel je bil neenakomerno navdahnjen, zlasti ko se mu je mudilo. »Mesijo« je skomponiral v nekaj manj kot treh tednih.)

Njegovo živahno odmerjeno branje, polno vznemirljivih kontrastov in lepo skrojene dinamike, zahteva poslušalčevo vključenost. Zbor »Surely he hath borne our griefs« je dobil jedrnate, skoraj agresivne poudarke. »All we like sheep« je bil sama razigrana energija vse do zadnje vrstice (»The iniquity of us all«), ki jo je Layton izjemno razvlekel, ob čemer se je naslonil na disonanco male sekunde v predzadnjem taktu.

Z bogastvom izraznih podrobnosti in dinamičnih kontrastov je ta izvedba jasno pokazala Laytonovo mojstrstvo te partiture in njenega časovnega ritma. Ni bilo neprijetnih premorov; solisti so se postavili na mesto pred svojimi vstopi, prehodi pa so bili skoraj brezšivni. Solisti, vsi iz različnih krajev Britanskega otočja, so bili sopranistka Eleanor Dennis, mezzosopranistka Helen Charlston, tenorist Gwilym Bowen in baritonist Robert Davies. Segali so od hvalevrednih do naravnost razburljivih. V slednji kategoriji je prevladoval Bowen, ki je naredil takšen vtis, kakršnega tu nismo slišali od edinega nastopa velikega angleškega tenorista Phillipa Langridgea v »Mesiji« v Seattlu, konec sedemdesetih let. Lirični in gibki, s precejšnjo izrazno globino je Bowen vsako frazo podal, kot da bi se mu ravnokar porodila, z neizprosno izrazno spontanostjo. Njegov »Thy rebuke« je bil resnično srce parajoč.

Chorale, ki ga je pripravil Joseph Crnko, je bil hiter in gibek ansambel, ki je Laytonovim tempovskim spremembam sledil z živahnostjo. Zmanjšani orkester s koncertnim mojstrom Simonom Jamesom je igral z zelo malo vibrata; solo trobente Davida Gordona so bili plemenito izvedeni. Orglavec Joseph Adam je drami dodal s tem, da je stekel od majhnega inštrumenta na odru do galerije mogočih koncertnih orgel Watjen za sklepni »Amen«, ki je stresel tramove dvorane in občinstvo.

Pojdite, če lahko: kdo ve, kdaj bo Symphony lahko znova privabil Laytona, njegovo delo s temi glasbenimi silami pa je praznična poslastica, ki je ne smete zamuditi.

Ocenila Melinda Bargreen