Handel: Messiah

Močan dirigent 'Messiah' nosi večer

Sezona zavisti zaradi Messiaha - tiste večnozelene vrste - je pred vrati.

Tisti, ki jih ne utrudi ta najizvirnejši oratorij G. F. Handla, hrepeneče gledajo na druga mesta, kjer se zdi, da vlagajo več premisleka in skrbi v vsakoletne, praznične izvedbe tega dela. V zasedbi Philadelphia Orchestra je bilo le eno »ime« - kontratenorist Michael Chance - medtem ko nastope New York Philharmonic 14.-17. decembra vodi kralj zborovskih posnetkov Richard Hickox z apetitnimi solistkama Christine Brandes in Saro Mingardo ter zborom Westminster Choir.

Kljub temu najbolj zahtevni ljubitelji Handla verjetno niso čutili nobenega pomanjkanja, ko so v nedeljo zapuščali Messiaha Philadelphia Orchestra v Kimmel Centru (ponovitev nocoj). Ključna posebnost je bil britanski dirigent Stephen Layton ob svojem debiju z Philadelphia Orchestra. Čeprav je bila zasedba solistov resno neenakomerna, je Layton dirigent, ki nosi šibke člene, tudi če mu okoliščine vaj ne dopuščajo podati konceptualno koherentne interpretacije, za katero je sposoben.

Čeprav so nekateri odlomki zdrsnili v sprejeto modrost, ki meji na rutino, so bili mnogi zbori frazirani z veliko odličnostjo, pogosto z ritmično strogostjo, uporabljeno tako, da ni dušila pomena glasbe in je razkrila plasti arhitekture, ki ostajajo v večini drugih izvedb zamegljene. Pri »Behold the Lamb of God« je bil ta pristop skoraj šokanten zaradi odsotnosti tekoče, lirične linije, ki je tako primerna tragičnemu razpoloženju glasbe.

Vendar je Laytonova premišljena ritmična pravilnost namigovala na obteženo hojo Kristusa, ki nosi križ. Kdo bi se zares lahko prepiral s tem? Zvijačno je Layton tudi povezal več zborov in arij, da je zgradil naraščajočo napetost, ki jo je sprostil slavni zbor »Hallelujah«. Učinek je bil še posebej zanosen.

Le malokateri dirigent je iz Philadelphia Singers Chorale izvabil tako raznolik izraz, saj ta običajno ponudi manj diferencirano steno bogatega zvoka, ki ni primerna za Handla.

Med solisti je imel tenorist Robert Breault komunikativen nastop, a šibek nižji register. Baritona Christopherja Schaldenbranda se zdi, da je prerasel Handla. Čeprav je Chance mimo svojega pevskega vrhunca (ki je dokumentiran v bachovih posnetkih z Johnom Eliotom Gardinerjem iz osemdesetih let), njegov glas ostaja dobro sredstvo za pomembnejše vrline, kot je razumevanje glasbe, ki ga je mogoče gojiti le skozi mnoga leta. To je bilo še posebej očitno ob pripovedovalskem podtonu, ki ga je prinesel ponovitvam besedila »He was despised«, ključni ariji.

Odkritje je bila Mary Wilson, odlična lirska sopranistka z zbranim, sijočim tonom in vzorno izreko. Nenavadno je bilo, da je bilo vokalnih ornamentov (ki so v modi) najmanj. A ob toliko prednostih in ob Philadelphia Orchestra, ki je igral z nadzorom in predanostjo, jih nisem pogrešal.

David Patrick Stearns