Handel: Messiah

Letošnja izvedba Händlovega Mesije v dvorani Waterfront Hall v Belfastu poteka nekaj več kot dve stoletji po prvi izvedbi v tem mestu, ko je orglavec Edward Bunting, ki se ga danes bolje spominjamo kot prepisovalca belfastskega festivala harf iz leta 1792, delo predstavil lokalnemu občinstvu v majhni prezbiterijanski cerkvi v ulici Rosemary Street.

Leta 1813 so oratorij nato slišali s »polno orkestrsko spremljavo«, zaradi česar je moral Bunting iz Dublina pripeljati dodatne pevce in instrumentaliste, da je zapolnil vrzeli v lastnih lokalnih virih.

Tudi v tem Mesiji so »uvozi«, in sicer dirigent Stephen Layton in štirje mladi solisti, od katerih ni nihče domačin. A izvajalci so v veliki večini iz Severne Irske: več kot devetdesetčlanski Belfast Philharmonic Choir, na primer, daleč presega Buntingov zbor štiriindvajsetih pevcev.

Instrumentalno podporo nudijo člani Ulster Orchestra v bolj avtentično händlovskem obsegu (22 izvajalcev proti Buntingovim 30). Poleg tega sta tu še komorne orgle in čembalo, slednjega spretno igra zborovodja društva Phil, Stephen Doughty.

Že od uvodnih tonov »Grave« takoj vemo, da nas čaka drugačen Mesija, saj Layton postavi živahen tempo in dvojni punktirani ritem naglasi v celoti. Čeprav to morda ni resno razpoloženje, ki smo ga mnogi vajeni, mu po živahnosti ustreza drugi del uverture, v katerem godala blestijo z jasnostjo in svetlobo.

Živahen tempo in lahkotnost dotika se ohranjata, ko oratorij napreduje skozi Händlove uglasbitve Jennenovega libreta, ki je črpan iz Stare in Nove zaveze, od psalmov in prerokb o Kristusovem rojstvu, smrti in vstajenju do besedil iz Pavlovih pisem in Razodetja.

Zlasti arija »Rejoice Greatly, O Daughter of Zion« je vzeta hitro, a sopranistki Katharine Watson vseeno omogoča, da doda okrasne ornamente in kljub temu zveni lahkotno, jasno in čisto.

Skozi ves čas je Philharmonic Choir izvrsten, njegov ritmični napad, natančnost dikcije in spreminjajoča se dinamika pa kažejo natanko to, kar lahko velik zbor, kakršnega so imeli radi v 19. stoletju, če je že tuj baročni dobi, prinese Händlovim bučnim, razmašnim zborom. Blestijo v jasnih marcato in staccato frazah, kot v prvem zboru »And the Glory of the Lord« in kasnejšem »For Unto Us a Child is Born«.

To je v nasprotju z izbranim in nežnim diminuendom njihovega petja ob koncu zbora »All We Like Sheep«. Kako osvežujoče je slišati Händla, zapetega s tolikšno raznolikostjo tonske barve in dinamike.

Layton nekatere vidike izvedbe zreducira do kosti. Več recitativov spremljajo samo solo violina, violončelo in čembalo, kar vseeno omogoča, da se vsak solist jasno sliši in se vzpne nad minimalistično spremljavo. Njegovo branje »He was Despised« v kombinaciji z ganljivo interpretacijo mezzosopranistke Claudie Huckle je še posebej učinkovito, saj godala stopnjujejo napetost pred vrnitvijo k prvotni melodiji.

Laytonovo dirigiranje je skozi ves čas izrazito ekstrovertirano, z čudovito drznimi gestami do orkestra in zbora. In razširi se tudi na občinstvo, na primer ko se nepričakovano obrne proti dvorani in s širokim zamahom rok občinstvo pozove, naj vstane za »Hallelujah«. Nihče ni v dvomih, kaj mora storiti.

V »The Trumpet Shall Sound«, enem najbolj znanih in najbolj sugestivnih delov oratorija, trobentač Ulster Orchestra Paul Young poda skoraj brezhibno virtuozno izvedbo te zahtevne in izpostavljene solistične partije. Njegovi okrasni trilčki so postavljeni v očarljiv kontrapunkt z močnim petjem basista Neala Daviesa.

Finale, fugirani Amen, zboru značilno omogoča, da zasije. Layton poudarja a cappella naravo uvodnih taktov in pevcem Philharmonic omogoča, da orišejo temo fuge, preden nežno in subtilno vključi godala, skoraj na ravni »sotto voce«.

Fuga se stopnjuje do svojega končnega vrhunca v osupljivi izvedbi Amena in oratorij pripelje do odmevnega sklepa. To postane pravi višek dela, ne pa zbor Hallelujah.

Mesija ima posebno mesto v britanski in irski zborovski tradiciji kot najbolj priljubljen in najpogosteje izvajan oratorij na teh otokih, ki ga imajo glasbena društva in občinstvo enako radi. Njegova priljubljenost je bila v poznem 19. stoletju taka, da so kritiki njegovo pojavljanje ob božiču ostro imenovali »vsakoletni izbruh mesijade«.

Bil je standardno delo v repertoarju Belfast Philharmonic Choir, ki ga je v prvi četrtini stoletja svojega obstoja izvedel kar šestnajstkrat. Programske opombe Davida Byersa so, kot vedno, premišljene in informativne, saj Mesijo umeščajo v njegov družbeni in zgodovinski kontekst in dajejo vpogled v sprejete glasbene norme Händlovega časa. Njegovi skrbno raziskani eseji bi bili za koncertne obiskovalce žalostna izguba, če bi se Ulster Orchestra razpustil.

To je, kot kaže, resnična možnost. Kot mnogi vedo, UO trenutno grozi neposredna ukinitev zaradi rezov v financiranju umetnosti. Ko torej slišimo zbor [tik pred zborom »Hallelujah«]: »Their sound is gone out into all lands and their words unto the ends of the world«, pomislimo na več kot 14.000 podpisov peticije, ki jih je zbrala kampanja Save the Ulster Orchestra in jih je pred nekaj dnevi predala ministrici za kulturo, umetnost in prosti čas Carál Ní Chuilín, skupaj z barvitimi odtisi dlani več kot 5.000 lokalnih šolarjev.

Peticijo so podpisali številni dirigenti, redni glasbeniki in podporniki z vsega sveta, z množico podpisov in komentarjev iz Amerike, Avstralije in celinske Evrope.
Mesija ima seveda posebno irsko povezavo, saj ga je Händel napisal v Dublinu in tam prvič izvedel aprila 1742. To daje letošnji izvedbi UO in Belfast Philharmonic Choir posebno odmevnost.

Bi to lahko bil njun zadnji skupni nastop? Bi se lahko Buntingova pionirska izvedba dela leta 1813 končala z zadnjo izvedbo Mesije leta 2014 v izvedbi obeh stebrov belfastskega klasičnega glasbenega življenja? Aktivisti kampanje Save the Ulster Orchestra, množica mednarodnih podpisnikov in številni običajni koncertni obiskovalci upajo, da ne.

Ocenila Nuala McAllister Hart