Handel: Messiah

»Polyphonyjeva Mesija«, kot ji pravim, je zame zadnji koncert leta že zadnjih pet let in nikoli ne preneha biti vrhunec glasbenega koledarja: letos je zaradi napake moja prošnja za vstopnice ostala neopažena do 30. novembra, do takrat pa, so mi sporočili, je bilo povpraševanje po novinarskih vstopnicah že veliko, z izjemno dolgim seznamom. Na srečo so me vendarle uvrstili, a še nisem prebral nobene druge kritike s tega seznama – nestrpno jih pričakujem, saj nas je bilo v prejšnjih letih le eden ali dva, ki sva navdušeno pisala o tej izjemni glasbeni izkušnji.

»Kakšen zbor imate radi?« je ključno vprašanje – ali dajete prednost asketskemu, trstenemu zvoku ali krepkemu, preplavljajočemu? Ali imate radi eterični, nedolžni ton ali močnega, strastnega? Ali ste za »avtentično« – ste eden izmed tistih, za katere je »mora biti tako, kot je zasnoval Händel« edino pravilo (kljub številnim variacijam v njegovih lastnih izvedbah)? – ali pa hrepenite po krepki skupini Yorkshirčanov, ki bi zagrmeli velike točke? Ker sem pravkar napisal kritike kontrastnih različic Mesije, mi to vprašanje precej leži na srcu, a zame je odgovor lahek – zbor imam rad takšen, kot je Polyphony, saj je ta ansambel najboljši daleč naokoli in ne le v Evropi. Sestava zbora se mi zdi idealna – po sedem v tenorskem, basovskem in sopranskem glasu ter šest altistov, kar daje dovolj teže za bogatejše teksturirane odlomke, hkrati pa omogoča subtilnost in nežnost, potrebni za druge, in Stephen Layton, kot se zdi, razume, kot malokdo, pomen polnega naslova dela – gre za Dramatick Oratorio, ki ga je treba zasnovati skoraj v operni obliki, a mora po vsebini ostati v osnovi pobožen.

Vsako leto se zdijo v Polyphonyjevi izvedbi nove subtilnosti, nove milosti, in letos ni bilo nič drugače: sklepne vrstice »Surely He hath borne our griefs« so bile izrečene s slovesno veličino, ki je spominjala na koral, še posebej ganljivo je bilo »the iniquity of us all«: »The Lord gave the word« je bil z dramatično močjo osupljiv, »Worthy is the Lamb« pa je imel petje v majhni zasedbi z intimnostjo komorne glasbe, kar je očarljiva zamisel v tako obsežnem delu in tako velikem prostoru. Academy of Ancient Music je to raven odličnosti dosegala v vseh pogledih, godala so se med »O thou that tellest« in »For behold...« zdela, kot da prevzemajo od glasov, trobente pa so bile v »Glory to God« slavnostno vzhičene.

Težko bi katerikoli kvartet solistov dosegel tolikšen zborovski in orkestrski sijaj, a tej zasedbi je skoraj uspelo. »Skoraj« izhaja iz zamenjave Johna Marka Ainsleyja z Andrewom Kennedyjem v zadnjem trenutku: vskočiti na ta način nikoli ni lahko, vse priznanje gospodu Kennedyju, da je to storil s tolikšnim slogom, a oba pevca imata zelo različen zvok – medtem ko Ainsleyjev glas zaznamujejo sladkost, tekočnost in svoboda, ima mlajši moški glas nekoliko nosljast rob, z občutkom zadržanosti v višini. Kljub temu je izjemno samozavestno izvedel »Comfort ye« in prispeval nekaj zelo lepih recitativov.

Ostali solisti so se odlikovali: nihče ne poje »Rejoice greatly« z natanko takim radostnim poskokom in občutkom lahkotnosti kot Emma Kirkby, in zelo malo je basistov, ki lahko podajo potrebno ogorčenje pri »Why do the nations« in tudi čisto moč, ki jo zahteva »The trumpet shall sound«, s tolikšnim prepričanjem in lepoto tona, kot ju ima na voljo James Rutherford. Kontratenorist Iestyn Davies kot glasbenik še naprej raste: po lanski izvedbi sem zapisal, da si lahko le predstavljamo, kako daleč bo šel, in sliši se, da je že dobro na poti. Njegovo petje ima resnost, ki bi se utegnila zdeti nasprotje njegove mladosti, a je povsem primerna – »But who may abide« in »He shall feed his flock« sta bila oba idealno uravnotežena med mračnim in tiho veselim, »He was despised« pa je bil lepo fraziran in čudovito obarvan – kompliment, ki bi lahko veljal za celotno izvedbo. Še ena zmaga Polyphony.

Melanie Eskenazi