Handel: Messiah

»Najboljša prekleta Mesija v državi« je bila samoocena Heddla Nasha in ista fraza velja za to zdaj že legendarno letno izvedbo zbora Polyphony in Orchestra of the Age of Enlightenment pod vodstvom Stephena Laytona. Bila je vrhunec 30. božičnega festivala St John's Smith Square in bila je najboljša izvedba Händlovega velikega dela, ki smo jo kdaj slišali.

Polyphony nikoli ne preneha navduševati in presenečati: da, Layton je to skupino izoblikoval v briljantno izbrušen ansambel, a še vedno zveni naravno, neprisiljeno, iskreno in predvsem polno tega, kar je Shaw imenoval »nezadržana iskrenost«. Veličastni »Everlasting father, The Prince of Peace« je bil lekcija o tem, kako oblikovati frazo, »The Lord gave the word« je človeka navdalo z željo, da naredi kaj sramotnega, na primer zakliče »Da« – in to od ateistov – medtem ko je sklep »Surely he hath borne our griefs« vseboval sapo jemajoč diminuendo precej osupljivega poudarka. Sklepni »Amen« ob spremljavi vedno odličnega orgelskega igranja Stephena Farra je bil tako vznemirljiv, da je občinstvo skoraj kot en človek pognalo na noge, takoj ko je izzvenel zadnji akord.

Pogosto se ponavlja, da za Trovatore potrebuješ štiri največje pevce na svetu, in enako bi zlahka lahko rekli za Mesijo, če pred »pevce« vstavimo »Händlove«. Zagotovo smo jih imeli. Iestyn Davies je trenutno vseprisoten kot altovski solist in veselje je slišati, kako se je njegova umetnost razvila v zelo kratkem času. Že od bleščeče vokalne pirotehnike v »For he is like a refiner's fire« smo vedeli, kaj nas čaka – razstava brez zadržkov, v kateri pevec stopi ravno še en korak čez tisto, kar zmorejo drugi. To bi lahko zvenelo, kot da se je le postavljal, a daleč od tega, saj je s to tehnično mojstrovino, katere navidezna brezskrbnost prikriva veliko znanje, povezano občutljivo razumevanje pomena besed in sposobnost oblikovati frazo z preprosto odkritosrčnostjo, če to terja. »He was despised« s popolnim spojem nežnosti in neposrednosti je bila naša vokalna izvedba leta.

Če Bog obstaja in ima glas, potem je to glas Neala Daviesa, za čigar petje se zdi celo izraz »avtoritativen« nezadosten. Vsaka njegova arija je bila demonstracija pravega händlovskega basovskega petja, njegovo mojstrsko fraziranje v trenutkih, kot je »…the messenger of the Covenant, whom ye delight in«, pa je bilo lekcija o tem, kako besede narediti pomenljive. »The trumpet shall sound« v vznemirljivem »prijateljskem tekmovanju« z virtuozno trobento Davida Blackadderja bi zagotovo obudilo mrtve, če bi se odzivali na glasbo.

Že prej smo opazili, da je Katherine Watson za Händlovo petje to, kar je Anja Harteros za Verdija, in tu je spet pokazala, zakaj je tako; ljubko, gibko fraziranje, eleganten in ganljiv timbre ter graciozen nastop se združijo v izjemno händlovsko sopranistko. Prenesla je vse vznemirjenje »And suddenly there was with the angel…« kot tudi hrepeneče sladkost »Come unto him« in intenzivno operno dramo »I know that my Redeemer liveth«.

Gwilym Bowen morda še ni povsem v isti ligi kot ostali, izkušenejši solisti, a ta mladi pevec je podal samozavestno, predano izvedbo tenorskega dela, občinstvo je približal z intimnostjo uvodnega recitativa in zahtevnejše odlomke v svojih ariah obvladal z lahkoto.

OAE nima para v tej glasbi; od slovesnih, pridušenih fraz na začetku »Comfort Ye« do bobnečih sklepnih taktov je bilo igranje na isti ravni kot petje – in višje pohvale ni. Zvezde so trobente, a toliko drugih članov si zasluži omembo – violončela (Luise Buchberger, Catherine Rimer), katerih občutljivo in stabilno igranje z neverjetno spretnostjo podpira petje, milozvočni oboi (Daniel Bates, Richard Earle) in avtoritativno vodstvo Matthewa Truscotta.

Iste zasedbe se bodo ponovno združile (z eno ali dvema razlikama v ekipi solistov) za Bachov Janezov pasijon na veliki petek, 25. marca 2016 – zgodnja rezervacija zelo priporočljiva!

Melanie Eskenazi