Handel: Messiah

To je bila 20. obletnica danes že legendarnih izvedb Messiaha Polyphony in Stephena Laytona v St John’s Smith Square in moja enajsta kritika dogodka; kaj torej sploh še ostane za povedati? Kar precej, saj vsako ponovno pripovedovanje, kot pri vseh mojstrovinah in velikih interpretih, prinaša ne le utrditev odličnosti, ampak tudi razodevajoče uvide. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo, na primer tisti lep trenutek tik pred zborom ›Hallelujah!‹, ko se Layton obrne k občinstvu in z široko kretnjo ne pusti nobenega dvoma, da od nas pričakuje, da vstanemo, kar je veliko učinkoviteje od običajnega zadregljivega »Bomo? Ne bomo?«, zaradi katerega polovica občinstva vstane, druga polovica pa ostane sedeti in se sprašuje, ali naj vstane ali ne.

Odličnost petja Polyphony je še ena stalnica; težko bi si predstavljali ostrejši napad, natančnejšo dikcijo, globlje razumevanje besedila ali bolj razburljivo dramo, kot jo ponuja ta skupina, a njena edinstvena odlika so dinamični kontrasti, ki jih Layton tako sijajno izvabi. Vsak posamezen zbor je imel svojo posebno kakovost, od iskrene odprtosti ›Their sound is gone out‹ do (v pravem pomenu besede) strahospoštljive mišičaste moči ›Worthy is the Lamb‹, a želim izpostaviti dva trenutka, ki bi sama po sebi Polyphony opredelila kot najboljše izvajalce Händlovega zborovskega petja današnjega časa. Vrstica ›…and the Lord hath laid on Him the iniquity of us all‹, s katero se konča ›Surely he hath borne our griefs‹, bi lahko veljala za osrednji trenutek celotnega dela, in tu je Stephen Layton z zborom oblikoval diminuendo tako zadržane in slovesno težke moči, da je bila tišina v dvorani takšna, ki se zdi skoraj otipljiva. V popolnem nasprotju bi iz polnoglasnega, veličastno poudarjenega ›Wonderful, Counsellor‹ v ›For unto us‹ lahko prav tako izhajalo to, kar je Händel sam občutil ob skladanju ›Hallelujah‹: »…kot da bi videl Boga na njegovem prestolu in vse njegove angele okoli njega.«

Solisti so odmevali to mešanico znanega in nepričakovanega. Neal Davies preprosto nima para, ko gre za Händlovo basovsko petje, a vsakič, ko ga slišim, me znova osupne, kako vsako vrstico napolni z najbogatejšimi zvoki in hkrati natančno pazi na besedilo; noben drug bas ne naraste v frazah ›have seen a great light‹ in ›the messenger of the covenant, whom ye delight in‹ s tako veličastnim tonom ali tako lepim besednim poudarkom. Ko poje ›The trumpet shall sound‹ v čudovitem tekmovanju z vedno odlično trobento Davida Blackadderja, skoraj verjameš, da ›the dead shall be raised‹.

Katherine Watson je za Händlovo sopranistično petje to, kar je Anja Harteros za Verdija, in tu ni le podala lepo oblikovanih, elegantno odpetih interpretacij svojih arij, ampak je raziskala tudi precej drzne variacije, zlasti v ›I know that my Redeemer liveth‹, kjer je odstranila vse plasti sladkobne sentimentalnosti, ki jo tako pogosto slišimo, in podala resnično srce parajočo izvedbo. Gwilym Bowen je zelo obetaven mladi tenorist, čigar petje sem pohvalil pri Monteverdiju, in podal je odkrito, odprto branje tenorske glasbe, morda nekoliko pomanjkljivo v razkazovanju, a zelo močno v neposrednosti in svežini.

Altovska vloga Iestyna Daviesa se je od njegovih prvih izvedb tako razvila, da se zdi skoraj drug pevec. Zdaj združuje svojo vedno prisotno sladkost tona z zaupljivim mojstrstvom in okraske obravnava z brezskrbno spretnostjo. Dvomim, da ima kaj blizu števila grehov Susannah Cibber, a vzklik ›Woman, for this, be all thy sins forgiven!‹, ki ga je kancler stolnice sv. Patrika izrekel potem, ko je Cibber ob prvi izvedbi dela zapela ›He was despised‹, bi se zdel primeren odziv na petje resnično čudovitega tona, združenega z tako občutljivim razumevanjem besed; ›a man of sorrows‹ je bil spet eden tistih trenutkov, ko si res lahko predstavljaš, da vsemu temu verjameš.

Orchestra of the Age of Enlightenment je igral odlično; ne vem, ali je bilo zaradi okolja te veličastne cerkve, časa tik pred božičem ali dirigenta, a zvenel je kot drug orkester od tistega, ki sem ga slišal v Festival Hall. Godala so veličastno zadonela, trobila so bila razburljiva, orgle so grmeče zazvenele … nihče ne bi mogel zahtevati več. Pristna (za razliko od postopne) stoječa ovacija je sledila izvedbi, ki nas je vse poslala v hladno decembrsko noč, znova prepričane, da je malo glasbenih doživetij globljih od velikega Messiaha.

* * *

Melanie Eskenazi